Losos s pomarančo, sezamom in ingverjem

Punca pravi, da je bila tole ena najboljših reči, kar sem jih naredil do zdaj; res pa je, da ima itak rada lososa. No, tudi kar se mene tiče je bila med boljšimi.

Čeprav rad pripravljam eksotične reči, me pri kombinacijah sadja + česarkoli, kar ni sadje, vendarle vedno nekoliko skrbi. Kaj pa vem, za naše kraje je to zelo nenaravno ali vsaj neobičajno; vsaj pri nas doma nismo nikoli jedli ničesar podobnega, hrana je bila hrana, sadje pa sadje - za kar tako, za kompot ali sadno solato ali kaj tretjega, ne pa za v omako. In malo tega človeku najbrž ostane.

Nezaupanju navkljub sem se s temle pač odločil tvegat; ne vem, če lahko ribe in vse morsko tako svobodno nakapaš z limono, jim najbrž tudi pomaranče ne morejo preveč škodit. In rad imam ingver in sezam. In na strani, kjer sem našel recept (tule), je ta dobil strašno visoke ocene.

Seveda nisem dobil pravih pomaranč (navel orange je tista pomaranča, ki ima na eni strani bulo), niti pomarančne lupine (vse preveč škropljeno), ampak bogpomagaj, ni bilo nič hudega. Morda se prave pomaranče kaj laže lupijo in bi imel torej s tem malo manj dela. Aja, sicer je pa recept precej enostaven, edino nekaj časa si moraš vzet zaradi mariniranja.

Kot običajno, sem pripravljal za dva, ampak tokrat je bilo za spremembo ravno prav ali malce premalo. Je pa najbrž recept res primeren za kak dinner party, ko lahko vzameš cel file (tj. najbrž pač polovico lososa). Aja, zraven sva imela rižev pilaf s kuminom, mlado čebulo in ingverjem, tako, za kontinuiteto. In je bil dobra izbira.

40 dek lososa (file)

2 žlici belega vina

2 žlici pomarančnega soka (tj. vzameš pomarančo, jo prerežeš in stisneš; ne fruktala ali česa podobnega)

1 žlica sojine omake

1/4 skodelice rdeče paprike (narezane na drobne paličice)

1/4 skodelice rdeče čebule (tenki kolobarji)

1/2 žlice posušenih koriandrovih listov (če imaš sveže, daj sveže; in malo več)

1,5 žličke ingverja (nasekljanega)

1/2 žličke sezamovega olja

1/4 žličke soli

ščepec ostre paprike

1 pomaranča

rastlinsko olje

1/2 žlice popečenih sezamovih semen

Zmešaš belo vino, pomarančni sok in sojino omako, zliješ na krožnik ali pladenj, na katerega nato položiš lososov file (tako, da je koža zgoraj). Pokriješ s folijo in daš v hladilnik za 2-4 ure.

Medtem v majhni posodi dobro zmešaš rdečo papriko, rdečo čebulo, koriander, ingver, sezamovo olje, sol in papriko. Olupiš pomarančo in nato še vsak njen krhelj posebej. To je zelo tečno. Krhelj je najbolje najprej narezati na tri ali štiri kose in potem olupiti vsakega posebej. Razmeroma hitro gre, če vsakega posebej zarežeš po notranji strani in potem kožico na obeh straneh potegneš proti zunanji. Če tak opis kakorkoli pomaga. Ko si fertik, koščke pomaranče previdno vmešaš v rdečo papriko, čebulo idr.

Lososa vzameš iz hladilnika, pol ure preden ga nameravaš speči. Takrat najbrž tudi prižgeš pečico, na 250 stopinj. Čez pol ure daš lososa na naoljen pekač in v pečico, kjer ga pustiš cirka 15 minut oziroma until it's done. Morda se večji kosi pečejo dlje časa, za najinih 40 dek pa je bilo 15 minut čisto dovolj.

Vzameš iz pečice, daš na krožnike in potreseš najprej s pomarančno/čebulno/itd. mešanico, potem pa še s popečenimi sezamovimi semeni.

Piščanec z madžarsko omako

Spet nekaj malce bolj klasičnega. Madžarska omaka (oz. "sauce hongroise" - to je francoska izvedba; vsaj mislim, da gre za madžarsko, "hongroise" zveni nekako v tej smeri + zadeva vključuje mleto sladko papriko) s piščancem oziroma obratno. S piščancem zato, ker ima pač že omaka piščančjo osnovo in se je zdelo to najbolj varno, bi šla pa najbrž čisto lepo skupaj tudi s čim drugim. Ampak če samo s krompirjem ali čim drugim vegetarijanskim, bi je moralo biti precej več. Takole pa je bilo kar prav.

Zraven sva imela še nekakšno (madžarsko, tokrat res zgolj, brez Francozov) krompirjevo enolončnico/prilogo, ki je precej spominjala na ratatuj (ampak s krompirjem, jasno).

S piščancem si nisem dal bogvekoliko opravka; šel je pač v pečico za cirka pol ure.

Recept za omako je bil tale. Nasploh se tegale Hertzmanna kar splača brat, mislim pa, da ne piše več, da to pravzaprav ni (bil) blog, ampak njegovi članki iz neke revije.

Za 2 (ampak majčkeno premalo):

3 žličke masla

1 žlička moke

110 mL piščančje jušne osnove

1/4 majhne čebule

2 žlici belovinskega kisa

1/2 žlice sladke paprike

sol

poper

Vzameš majhno posodo, daš vanjo 1 žličko masla in ga raztopiš na nizkem ognju. Potem postopoma dodaš žličko moke in pri tem ves čas mešaš (da ne dobiš grudic); ko je moka vmešana, še malo pokuhaš, ampak nehaš, preden ti moka porjavi. Potem priliješ, spet postopoma in spet med mešanjem, 60 mL (četrt skodelice) jušne osnove. Daš na stran.

V drugi posodi raztopiš drugo žličko masla in na njem pražiš na drobno nasekljano čebulo in ščepec soli, dokler čebula ni mehka, ampak ne porjavela. Potem priliješ 50 mL jušne osnove in 2 žlici belovinskega kisa, morda malce zvišaš ogenj in povreš skoraj do nule. Priliješ na začetku pripravljeno prežganje (če se temu res tako reče, kaj pa vem; v angleščini - in francoščini, obviously - je to roux, in vsega, kar vem o kuhanju, sem se naučil z interneta), dodaš še sladko papriko in malo popra. Če je medtem nehalo vreti, spet zavreš; zmanjšaš ogenj na minimum, pokriješ in kuhaš 10 minut, nato pa ugasneš in vmešaš še zadnjo žličko masla.

Italijanska enolončnica s klobaso in tortelini

Tokrat nekaj ne tako eksotičnega. Italija pač. Blizu. Ampak do nedavna nisem vedel o italijanski hrani ničesar razen nekaj malega o pici in testeninah. Ki so fajn, ampak fajn je tudi še kaj drugega, takšnele zelenjavno-mesne enolončnice na primer.

Tale današnja (recept) je bila odlična. Nič prav posebnega, nobenih eksotičnih sestavin, ampak funkcionira. Zelo dobro.

Nekaj težav je bilo z izbiro klobase. Kar se tiče angleškojezičnih receptov z neta, z večino sestavin kar gre - rastline so pri nas bolj ali manj iste kot v Ameriki (večino receptov v angleščini pišejo Američani), ta in ta kos govedine je pač ta in ta kos govedine (čeprav je včasih to težko prevedljivo, ker so v angleščini ti razrezi mnogo bolj natančni kot pri nas), pri klobasah in podobnem pa je problem: recept zahteva neko "Italian sausage" in potem malce pobrskaš po netu in ugotoviš, da to sploh nima nujno veze z Italijo, ampak je to pač neka klobasa, ki se jo dobi v Ameriki in se ji tako reče. In se je pri nas seveda pod tem imenom ne dobi; in včasih je kar težko ugotovit, vsaj približno kakšna naj bi bila. Tukajle sem izbral kar navadno kranjsko in nikakor ni bilo zgrešeno.

250 g kranjske klobase
1 srednje velika čebula
1 velik krhelj česna
3/4 L goveje juhe (ali pač 3/4 L vode + 1,5 kocke, kot je bilo pri meni)
1/3 skodelice suhega rdečega vina (v mojem primeru modri pinot)
2 velika paradajza
1 korenček
2/3 žličke posušene bazilike (ali ustrezno več sveže)
2/3 žličke posušenega origana
120 mL paradajza iz tetrapaka
1/2 bučke
4 žličke svežega peteršilja (ali zamrznjenega, seveda)
250 g tortelinov (mesnih; ali česa podobnega, midva sva imela nekakšne "carneline" ali nekaj podobnega.

Klobaso narežeš na koleščke in vržeš v lonec, ki ga daš na srednje močan ogenj. Pražiš, dokler precej ne porjavi (po mojem je to potrebno, da se kasneje ne razkuha). Medtem imaš čas nasekljati čebulo in česen, vsake toliko pa lahko klobaso vseeno premešaš, da se ne zažge. Ko je fertik, jo vzameš iz lonca, se znebiš nekaj malega maščobe (ali pa tudi ne) in daš v lonec nasekljano čebulo. Pražiš, dokler ne postekleni, in dodaš še česen ter še malo prepražiš. Preden se česen zažge, zliješ v lonec govejo juho, nato pa dodaš še vino, narezan paradižnik, korenček, baziliko, origano in paradajz iz tetrapaka. Pomešaš, zmanjšaš ogenj na minimum in odkrito kuhaš 30 minut. Takrat dodaš še bučke in peteršilj in lonec pokriješ ter kuhaš še 20 minut. Takrat (če se kuhajo 10 minut, če ne, pa ustrezno prej ali kasneje) streseš v lonec še torteline in jih skuhaš, tj. še 10 minut. To je to. Postrezeš lahko potreseno s parmezanom, ampak jaz nisem.

Takele reči je mnogo bolj fajn delat s svežimi začimbami, ampak v temle primeru sušene zelo dobro funkcionirajo. Z izbiro klobase je, kot rečeno, križ, ampak kranjska preverjeno deluje, po mojem je bila kar dobra izbira. Gotovo bi šlo še s kakšno drugo, ampak najbrž je za pazit, da ni čisto sušena (tj. tista, ki jo lahko ješ surovo, ki je bolj salama kot klobasa).

Pravzaprav bi morala danes imeti lososa, ampak ga v leklerkovi ribarnici niso imeli. Bedno.

Je bil pa v resnici ravno pravšen dan za takšnole enolončnico; se mi zdi, da najbolj pašejo v mrazu in dežju.

Noži

Potem ko sem nekaj časa preživel v res zelo majhni kuhinji (dve električni plošči, na pultu pa toliko prostora, da sem moral vsako reč, s katero se trenutno nisem ukvarjal, odlagati v kopalnico; prostora v omarah temu primerno veliko), sem precejšen zagovornik čim manjšega števila kuhinjskih pripomočkov. Zdaj se mi tega ni več treba držati - in skupaj z novim stanovanjem je v resnici prišlo kar precej posod, kuhalnic in drugega, tudi nožev; vseeno pa še vedno uporabljam natanko tri. Enega velikega kuharskega, malega za obrezovanje in tistega posebnega za lupljenje, če to sploh šteje kot nož. Stara šola bi najbrž trdila, da je tudi ta slednji nepotreben, ker da se da čisto lepo lupit tudi z malim. Ampak bogpomagaj, sem glede tega čisto preveč štorast, da bi se mi ljubilo lupit vsak krompir ali melancan z navadnim nožem.

Veliki kuharski mora biti precej oster, da ne popizdiš, ko režeš paradajz ali čebulo, in dovolj velik, da je z njim mogoče sekljati. Dolžina rezila pri mojem je, se mi zdi, 20 centimetrov, in to je po mojem blizu minimuma. 15 bi bilo gotovo že premalo. Keramičnih ne priporočam; sprva so res čudovito ostri, najbrž bolj kot kovinski kdajkoli, ampak ko se znucajo, se znucajo, in jih ne moreš nabrusit, ampak moraš kupit novega.

Pri nožku za obrezovanje ostrina ni baš pomembna. Prejšnjega sem po mojem nabrusil enkrat samkrat. Skratka, važno, da ima ročaj in (kratko, obvladljivo) rezilo. Bonus sta fajn konica in krivina za lažje odpiranje zajebane embalaže.

Noža za lupljenje tako ali tako ni mogoče brusit, zato je lahko oziroma je bolje, da je keramičen. Tu se na firme nič kaj dosti ne spoznam, ampak najbrž so eni boljši in drugi slabši. Tale na sliki se za zdaj kar drži, prejšnji pa se je polomil (tj. ročaj), ko sem z njim poskušal olupit kolerabo. Ne vem pa, ali to pomeni, da je bil slab nož ali da sem bil jaz idiot, ker kolerabe pa ja ne moreš lupit s takimle nožem.

Vse drugo je za pripravo hrane bolj ali manj neuporabno oziroma uporabno enkrat na pol leta. Če vsak teden po trikrat pripravljaš polže, potem si seveda by all means zrihtaj, kar za to pač potrebuješ. Sicer pa so razni noži za meso, noži za zelenjavo, noži za solato, noži za ličkanje koruze, noži za odstranjevanje vranice iz soške postrvi ipd. stranmetanje placa in denarja.

Bulgurjev pilaf s špinačo

Ob pogledu na sliko bi bilo seveda pričakovati recept za nadevane melancane. Ki sicer sploh niso bili slabi, a je bilo razmerje okusnost / količina vloženega truda vseeno dovolj nizko, da dvomim, da se jih bom še kdaj lotil. Po mojem bi bili boljši, če bi bili pečeni v pečici (bili so najprej ocvrti in potem kuhani).

Recept bo torej za pilaf, tj. tisto rižoti podobno reč levo zgoraj; ki ni riž, ampak bulgur, ki je neke sorte pšenični zdrob (in po pričakovanju po okusu malce spominja na kuskus).

Zadnjič enkrat sem ga na svoje veliko presenečenje videl v štacuni, na biooddelku, jasno, in sem ga kupil eno pakungo, ker me je zanimal. In se je izkazal za zelo fajn prilogo - nič neverjetno posebnega sicer, ampak saj priloga niti ne sme biti. Ker je po poreklu turški, je najbrž najustreznejši kot priloga turški kuhinji, gotovo pa bi bil fajn tudi s čim drugim.

Za 3 (tj. za naju s punco ga je bilo preveč):

2 žlici olivnega olja

1 srednja čebula

1 skodelica bulgurja

1,75 skodelice vroče vode

1 žlica sladke paprike

1 žlička popra

1 žlička kumina

1 žlička soli

1 velika pest špinače

Čebulo postekleniš na olju, nato vanjo streseš vse ostalo razen špinače. Premešaš, zmanjšaš plamen, pokriješ. Vsake toliko časa pogledaš, kaj se dogaja, in ko se je vpila že skoraj vsa voda - ko torej bulgur več ne plava, temveč je v dokaj trdnem stanju, med zrni pa se pojavljajo luknjice, skozi katere uhaja para -, streseš v lonec še špinačo. Spet pomešaš, pokriješ in kuhaš še pet minut. To je to.

Namesto sladke paprike v prahu bi moral po receptu uporabiti nekakšno pasto, s katero pa se mi ni ljubilo ukvarjati. Pilaf je bil kljub temu zelo fajn. Zelo dobro bi prenesel tudi nekaj malega na drobno nasekljane paprike in paradižnika, ampak naj ju ne bo preveč, da se ne izgubi poanta.

Palak murgh - piščančje-špinačni kari

Ki za moj okus pravzaprav ni bil dovolj karijast. Tj., če ne pričakuješ standardnega karija, je fajn, če ga, pa malce razočara. Je pa kombinacija špinače in standardnih karijevih začimb vseeno kar zanimiva. In pa, najbrž je relativno zdrav - skoraj nobene maščobe -, ampak verjetno ravno zato tudi nekoliko švoh. Nič hudega, vseeno je bil dober.

Izhodišče je bil tale recept. Nisem kaj preveč improviziral, ni bilo treba. Dal sem malce več začimb, ker se mi jih je zdelo v receptu premalo, razen tega pa, mislim, brez sprememb.

(Piščanec se skriva pod kupom špinače in vsega ostalega, but it's there.)

Za 2:

1 žlica rastlinskega olja

1 lovorov list

1/4 žličke cimeta

1/4 žličke belega sladkorja

1 velika čebula

2 krhlja česna

2 cm ingverja

1/2 žličke čilija

1/2 žličke mletega koriandra (seme)

1/2 žličke mletega kumina

1/4 žličke kurkume

2 paradajza

2 žlici pasiranega paradajza

dvoja (ali enoja? - obe polovici enih pač) piščančja prsa (tj. cirka 40 dek)

malo vode

25 dek špinače

1/2 žličke garam masale

sol

Začimb bi bilo po mojem lahko še enkrat toliko; razen čilija, tega je dovolj.

V posodi segreješ olje na zelo visoko temperaturo in nato vanj streseš sladkor, cimet in lovorov list, takoj zatem (preden se ti vse zažge) pa še nasekljano čebulo. Nad še kar naprej zelo močnim ognjem pražiš 5 minut in ves čas mešaš, nato dodaš drobno nasekljana česen in ingver. Pražiš še 5 minut, še vedno mešaš, zdaj še bolj kot prej, sicer se ti vse zažge (če se ti česen sprime na dno posode, doliješ malce vode in ga postrgaš). Potem streseš v posodo še začimbe, tj. čili, koriander, kumin in kurkumo. Pražiš in mešaš še 5 minut, po potrebi spet doliješ malce vode. Potem streseš v posodo narezan paradajz in zliješ vanjo paradajz iz tetrapaka. Malce zmanjšaš, pokriješ; počakaš, da paradajz bolj ali manj razpade. V posodo daš piščanca (kar v kosu) in malo vode (kake 1/4 do 1/2 skodelice), pokriješ, zmanjšaš ogenj toliko, da ravno še vre. Kuhaj npr. 30 minut.

Tačas lahko skuhaš špinačo. Pač: voda, zavri, špinača, kuhaj, dokler ni vse skupaj mehko in precej manj voluminozno kot na začetku. Najbž niti ni važno, kako dolgo.

Po 30 minutah, ko je piščanec najbrž že skuhan (če te skrbi, ga lahko vzameš ven in prerežeš; če je še kaj rožnatega, ka kuhaj še npr. 10 minut), kariju primešaš še špinačo in garam masalo. Posodo pustiš odkrito, zvišaš plamen in kuhaš še cirka 5 minut oz. do takšne gostote, kakršna ti ustreza. Soliš po okusu, nekaj malega je skoraj treba.

S punco sva ga jedla skupaj z basmatskim rižem, ampak najbrž ga lahko postrežeš tudi s čim drugim, s čapatiji na primer ali čim podobnim.

Stejk z rdečevinsko omako (+ pečen krompir in stročji fižol)

Stejke imam rad, ampak meso zna biti drago, zato jih ne delam prav pogosto, enkrat na mesec recimo. Meso za stejke, kolikor vem, skoraj mora biti z ledij, tj. ramstek/rozbif (a je to ena in ista zadeva?), biftek ali pljučna pečenka. Mesarju rečeš, naj ti odreže cirka 2 cm. Kar se mene tiče, se pljučne ne splača kupovat - drugi najboljši kos, tj. rozbif, je ponavadi več kot še enkrat cenejši, razlika pa vseeno ni tako zelo velika. Skratka, pljučna samo za res res posebne priložnosti.

Običajno ga naredim z omako, ampak enostavno, ki ne prevlada nad okusom samega stejka. Tale je približno takšna. V osnovi iz tegale recepta, ampak s po nasvetu iz komentarjev tam dodano šalotko.

Kar se mene tiče, sta bila stejk in omaka odlična, in punca in maček sta bila istega mnenja.

Zraven smo imeli v pečici pečen krompir z ovčjim sirom in stročji fižol s sezamom.

2 stejka, debela cirka 2 cm, sicer poljubne velikosti

sol

poper

1 žlica repičnega olja

1 velik krhelj česna (drobno nasekljan)

1/2 šalotke (drobno nasekljane)

1/2 skodelice suhega rdečega vina (npr. merlota)

2 žlici vode

3/4 žličke temne sojine omake

1 žlica masla

1/2 žlice peteršilja (svežega)

Stejka popivnaš in po obeh straneh rahlo posuješ s soljo in črnim poprom; malce potapkaš po mesu, da se sol in poper vtreta. V ponvi nad zelo orenk ognjem segreješ olje; ko je dovolj vroče, vržeš vanj stejka. Pečeš, kolikor dolgo ti pač ustreza, za rare ali medium-rare najbrž zadoščata že kaki 2 minuti na stran, če imaš raje bolj zapečeno, pač pečeš dlje. Ko sta stejka fertik, ju odstraniš na krožnik in pokriješ s folijo; v ponev po potrebi priliješ še žlico olja. Zmanjšaš ogenj. V ponev streseš česen in šalotko in zelo zelo na hitro prepražiš, par sekund je lahko čisto dovolj - tj. pazi in imej vino pripravljeno že vnaprej, sicer se ti bo česen zažgal. Potem torej priliješ vnaprej odprto in odmerjeno vino; vsebino ponve reduciraš na 1/2. Priliješ vodo, sojino omako in morebitne sokove, ki so se nabrali na krožniku, kamor si bil odložil stejka. Spet povreš polovico. Postopoma vmešaš maslo in na koncu peteršilj ter z vsem skupaj preliješ stejka.

Moja omaka je bila morda malce preveč vodena, ampak nič hudega.

Krompir je bil najprej opran, nekajkrat preluknjan, namazan z malo olja in posut z malo soli, nato pa malce manj kot 1 uro pečen na 180 stopinjah. Potem prerezan in odprt ter nadevan z mešanico pecorina (ovčjega sira), svežega rožmarina in posušenega koprca (čisto malo).

Stročji fižol pa je bil kupljen v zamrznjeni obliki, najprej 3 minute kuhan v vreli vodi in kasneje še na hitro prepražen na sezamovem olju, posut s sezamovimi semeni in prelit s čisto malo sojine omake.

Ker je mesar odrezal nekoliko preveč, je bil muc zelo zadovoljen muc.

Kumin

Ni kumina, ampak orientalska kumina, rimska kumina oziroma kumin. Zelo važen v indijski in sploh srednjevzhodni ter v mehiški kuhinji. V Ljubljani ga je dokaj težko dobiti: v navadnih štacunah ga ni, ker ga ne pakira ne Maestro ne Kotanyi. Ni ga niti v ogromnem Šparu v BTC-ju; dobi se ga v Leklerku, morda tudi v Maxiju (ampak če že, je na polici z eksotiko ali pa morda pri bioizdelkih, ne pa med začimbami).

In dobi se ga v Hiši začimb v Ledina centru, ki je sploh jako prijetna in poceni štacuna. Mnogo raje kupujem pri njih kot v leklerkih in podobnih megamarketih. Se mi zdi, da takih trgovinic pri nas zelo manjka - vse, kar imamo, je par štacunic z zdravo hrano; ampak mene ne zanima zdrava, probiotična, antiseptična, brezglutenska, organska hrana. Manjkajo mi trgovine, kjer bi se dobilo kaj malce bolj eksotičnega - in ne samo najočitnejše, kot so tortilje; in ne samo že pripravljene zadeve, kot so instant kitajske juhe in kozarci nekih mehiških omak. No ja, tudi to je včasih uporabno. /rant

Najboljši je bojda, če ga kupiš nezmletega in ga nato pred uporabo malce prepražiš in nato zmelješ lastnoročno. Ampak se mi ponavadi ne ljubi.

Če kolikor toliko redno pripravljaš srednjevzhodno ali mehiško kuhinjo, se ga hitro porabi; redko manj kot žličko na recept, in zelo težko je najti kari, ki ga ne bi nucal.

Pri nas ga verjetno ni mogoče gojiti, ker, tako Wikipedija, zahteva 3 do 4 mesece poletja s temperaturami nad 30, kar je škoda, ker bi sicer ga.

Supu kare

Tale je pa današnji. "Supu kare" oziroma "soup curry" oziroma, recimo, "jušni kari". Japonska zadeva, s Hokkaida. Tole je moj holy grail of food - sicer se trudim vedno delat po novih receptih, za supu kare pa sem našel na celem internetu samo enega (v angleščini, v japonščini jih je najbrž več), ki ga nameravam predrkavat, dokler končno ne rata vsaj približno tako dobro, kot je bil tisti, ki sem ga jedel v Sapporu. Ker moj bog, tisti je bil ena najboljših reči, kar sem jih jedel v življenju.

Saj tale nikakor ni bil slab; pravzaprav zelo dober. Ampak to še vedno ni to.

Vsekakor zelo zelo priporočam. Je pa precej dela, sploh s tole varianto z morskimi sadeži. In dolgo traja.

Je se ga z rižem; najbž tako, da v žlico zajameš riž in ga pomakaš v juho.

V osnovi po temle receptu, ampak z nekaj improvizacije. Za 4 osebe, bi rekel. Ja, seznam sestavin je absurdno dolg, ampak vseeno ni tako hudo. Precej je začimb.

1 žlica olja

4 čebule

2-3 cm ingverja (nekako za palec)

7 krhljev česna

1 feferon (svež)

1 jabolko

3 žličke čilija

3 žličke kumina

1/2 žličke kurkume

2 žlički koriandra

1 žlička garam masale

1 žlička karija

1 žlička popra

1 košček jedilne čokolade

1 piksna paradajza (tista navadne velikosti, nekih 400 ml ali koliko; najbolje kar celi pelati, ne koščki)

1,5 l zelenjavne jušne osnove

2 korenčka

1 rebro zelene

1 lovorov list

6 lignjev

1/2 kile dagenj

6 kozic (srednje velikih)

1 mlada čebula

peteršilj

Gre pa približno takole: čebulo narežeš na kolobarje in jo na nizki temperaturi pražiš, dokler ne karamelizira (postane rjavksta in pocasta, po okusu pa sladka) - to kar traja, dovolj dolgo, da se sekljanja vsega ostalega lotiš šele zdaj. Dodaš zelo drobno nasekljane ingver, česen, jabolko in feferon. Pražiš še cirka 5 minut in vse skupaj pri tem čimbolj speštaš v nekakšno pasto. Dodaš čokolado in mešanico vseh začimb (torej čili, kumin, kurkumo, koriander, garam masalo, kari, poper), zmešaš, nato streseš v lonec še piksno paradajza; malce zvišaš temperaturo, mešaš, dokler tekočina malce ne povre. Potem priliješ zelenjavno jušno osnovo (za kakšno drugo varianto pa piščančjo ali govejo), zavreš, dodaš 1 korenček, zeleno in lovor; in kuhaš čim dlje, jaz sem uro in pol.

Medtem zdrgneš dagnje in zmečeš proč tiste, ki so že odprte. Tisto morsko travo, ki visi iz večine, potegneš in izpuliš, ne odrežeš. Dagnje potem daš v vodo, ki ji dodaš kako žličko moke (baje zaradi tega izpljuvajo pesek), in jih namakaš najmanj pol ure. Ta čas lahko prepražiš tudi kozice, na maslu. Gotove so, ko niso več prozorne, niti ko jih prerežeš.

Ko mine ura in pol (ali več), vsebino lonca čim močneje pretlačiš skozi cedilo in zavržeš, kar se v njem nabere. Tekočino zliješ nazaj v lonec in spet zavreš, zmanjšaš, ter vanjo streseš narezane lignje in drugi korenček. Kuhaš pol ure, nakar dodaš dagnje.

Vsake toliko časa pogledaš v lonec, in ko so dagnje večinoma odprte, vanj streseš še prepražene kozice, mlado čebulo in peteršilj.

To je to. Postrežeš z rižem, najbolje basmatijem.

Vse od lignjev naprej je zelo poljubno. Supu kare je lahko zelenjaven, piščančji, kakršenkoli. Vse poljubne sestavine lahko pripraviš posebej, ampak zdi se mi, da je pametno, da se, če je mogoče, čim dlje časa kuhajo skupaj z juho, da se navzamejo okusa in se ona navzame njihovega. Kozic nisem kuhal v juhi samo zato, ker nisem vedel, koliko časa - in bi bilo težko sinhronizirat z dagnjami.

Poljubna je tudi začinjenost - v restavracijah na Japonskem naročiš hkrati z vrsto karija tudi njegovo pekočnost, na lestvici od 1 do x. Meni tale količina kar ustreza, je nekoliko šarf, ampak ne preveč, ne zakrije vsega ostalega.

Jabolčna pita

Tole je staro že nekaj dni, ampak do zdaj še nisem imel fotk. Klasična ameriška jabolčna pita pač, narejena zato, ker imam rad svojo novo pečico - prej je sploh nisem imel -, in ker je bilo treba porabit goro domačih jabolk.

Osnovni recept je bil tale, ker ne nuca pecilnega praška in podobnega, česar pač ni bilo na zalogi. Namesto muškatnega oreška sem dal garam masalo (indijska začimbna mešanica), ki ga nekaj malega vsebuje; dvomim, da je bilo s tem doseženega kaj dosti, pokvarila pa tudi ni ničesar. Kot je razvidno s fotke, se je pita malce zažgala. Nič hudega.

Pita da osem spodobno velikih kosov, če se hočete z njo prav nažirati, pa naj vas bo manj.

Testo:

2 skodelici navadne moke

1 žlička soli

3/4 skodelice masla

4 žlice mrzle vode

Nadev:

7 skodelic jabolk (olupljenih, razkoščičenih, narezanih na tenke rezine)

sok 1/2 limone

1/2 skodelice cukra

1/4 skodelice navadne moke

1 žlička cimeta

1/2 žličke garam masale

Ostalo:

1 rumenjak

1 žlica vode

Zmešaš moko in sol, priliješ maslo, ki si ga bil prej raztopil. Potem žlico po žlico priliješ še hladno vodo. Testo najprej precej razpada, ampak ko dodaš vodo, se nekako obdrži skupaj; še malo ga pregneteš in daš za pol ure v hladilnik, medtem pa pripraviš nadev. In sicer tako, da olupiš, razkoščičiš in narežeš jabolka (to je zelo duhamorno) in nanja stisneš pol limone ter malce pomešaš. Posebej zmešaš sladkor, moko, cimet in garam masalo, ki jih potem streseš po jabolkih in vse skupaj dobro premešaš. Zdaj vzameš testo in ga pol zvaljaš v krog; nanj daš nadev - ne enakomerno, ampak v kupčku, da ga je na sredi več; robove testa zapogneš malce navzgor, da se nadev ne usipa ven. Iz preostanka testa zvaljaš trakove in jih nekako prepleteš po vrh pite. Vse skupaj še namažeš s stepenim rumenjakom + vodo; in daš v pečico (ki si jo bil moral že davno prej segreti na 250 stopinj C, sicer zdaj čakaš). Pečeš najprej 15 minut na 250, potem še 40 minut na 180.

Recepti na netu

Sem ponosen lastnik natanko ene kuharske knjige, pa še to sem pred kratkim pospravil v zelo visoko in nedostopno omaro. Ker se mi nikoli ne ljubi listat in ker je na netu na milijarde (večinoma bolj zanimivih) receptov.


Problem z recepti na netu je, da so v angleščini; in ameriških merskih enotah.


Skratka, na hitro:

1 skodelica oz. "cup" je 250 ml (in za številne srednje velike skodelice se res izkaže, da držijo natanko toliko)

1 žlica oz. "tablespoon" oz. "tbsp" oz. "T" je cirka 15 ml oziroma 1/16 skodelice

1 žlička oz. "teaspoon" oz. "tsp" oz. "t" je cirka 5 ml oziroma 1/3 žlice

1 unča oz. "ounce" oz. "oz." [sic] je lahko enota za težo ali prostornino, lahko je angleška ali ameriška ali avstralska ali bogvekaj; v vsakem primeru cirka 30 ml ali 30 g

1 kvart oz. "quart" je cirka 1 liter

"Pinch" je hvalabogu navaden ščepec

Temperature so ponavadi v fahrenheitih. Wolfram Alpha je zelo uporaben za preračunavanje (link nekje desno zgoraj).


In še par problematičnih sestavin:

"Cumin" ni kumina, temveč kumin oz. "orientalska" ali "rimska" kumina. Navadna kumina je "caraway". Precej različni zadevi. Ampak oboje začimbi. Ko sem delal svoj prvi kari, tega nisem vedel; bil je čisto užiten, ne pa tudi kari.

"Pepperoni" niso feferoni, ampak neka sorta pikantne salame. S feferoni je sploh križ, ker je pri nas vsaka pekoča paprika in vsak čili "feferon" in nikoli ne veš, kaj boš dobil; obstajajo pa "jalapeno", "habanero", "pepperoncini", "cubanelle", "fresno", "cayenne" in še miljavžent drugih čilijev z zelo različnimi pekočnostmi. Vsekakor je ogromna razlika med svežimi in vloženimi, tj. vloženi feferoni nikakor niso podobnega okusa svežim.

"Cilantro" in "coriander" sta eno in isto, ampak "cilantro" se uporablja samo za liste, "coriander" pa za liste ali semena. Če je mlet, tj. "ground", gre za semena.


To je očitno zaenkrat to.

Korejski tofu s česnovo omako

Večinoma delam kar eksotične zadeve; sam imam najraje indijsko, punca mehiško; zadnje čase pa oba tudi japonsko in sploh daljnovzhodno. Dokaj redko naletim na karkoli korejskega, kar se da narediti z domačimi sestavinami, konec koncev je že miso pri nas jako težko dostopen, kolikor vem, se ga dobi samo v Maxiju. Kaj šele korejske variante podobnih reči.

Tale tofu se je vseeno zdel kar izvedljiv, manjkala mi je samo "korejska" paprika (v prahu). Mogoče bi bilo z njo še boljše, ampak tudi takole je bilo super.

Skratka, recept (za 2, količinsko je bila bolj predjed kot kaj drugega) je bil:

1,5 paketa tofuja (tj. 300 g)

2 krhlja česna (zelo drobno nasekljanega)

ščepec soli

1 mlada čebula (cela, tudi listi oz. predvsem listi)

pražena sezamova semena, par žličk najbrž

3 žlice sojine omake

1 žlica sezamovega olja

1 žlička sladke paprike

1/2 žličke cukra

Tofu narežeš na kocke in daš v mrzlo vodo, zavreš, zmanjšaš ali ugasneš, ampak naj se ne shladi. Medtem zmešaš vse ostalo, morda malce pretlačiš, da je bolj kompaktno oziroma uniformno. Odcediš tofu, ga razdeliš na krožnike in preliješ z omako. To je to.

Mogoče se zdi (tudi na fotki zgoraj), da je omake čisto premalo; ampak se je izkazalo, da je tako močnega okusa, da popolnoma zadošča; in celo cenen Šparov tofu je bil z njo super. Pa še zelo estetsko je videti; in mnogo bolj zapleteno, kot je v resnici.

In odličen. Še maček bi ga jedel (pa ga ni smel).

Introdukcija

Pred kratkim sem dobil spodobno kuhinjo (s pečico, yay! - prej je nisem imel), punca pa nov fotoaparat. In zdaj imam kuharski blog z recepti, fotkami hrane in najbrž občasno s še čim drugim.