Krompirjev pire s kaprami

Se mi zdi, da se s temi dolgimi odsotnostmi in opravičevanjem že grozno ponavljam. Kaj naj rečem - bil sem bolan in brez interneta, kaj naj pa človek naredi ... Ne čisto ves čas, ampak okej. Prej sva bila pa nekaj časa brez fotoaparata, ampak mislim, da sem ta izgovor že ponucal.

Redko pišem o prilogah in podobnem, ker so redko impresivne. Za blog ima človek pač raje lepe, šarene, fotogenične reči - in riž ali krompir sta redko fotogenična. Kaj pa vem, verjetno bi si nasploh lahko kdaj dal malce več opravka s prilogo - in naredil za zraven karija kak pilav ali kaj podobnega, ne pa samo navadnega riža. Ampak se mi zdi to običajno nesmiselno.

Tale pire pa je bil dovolj impresiven in nenavaden, da si zasluži objavo. Pravzaprav sva ga imela kot solato; tako pravi recept, po katerem sem delal (tule), in res je zadeva nekje vmes; raje ji rečem pire, ker je krompir pač pretlačen. Če ne bi bil, pa bi bila solata. Najbrž je vseeno. V vsakem primeru je bilo zelo dobro.

Za 2:

5 srednje velikih krompirjev

3 žlice kaper (nasekljanih)

3 zelene olive (razkoščičene in nasekljane)

2 žlici vinskega kisa

3 česni
1 majhna rdeča čebula

4 žlice ex.dev. olivca

1 žlica drobnjaka (sušenega; če imaš svežega, več)

1 žlička origana

sol, poper

kapre

Krompir skuhaš, olupiš in pretlačiš. Vanj vmešaš drobno nasekljane kapre in česen ter ne tako drobno nasekljane olive in čebulo; priliješ kis. Med mešanjem priliješ še olje, po okusu; Grki z olivnim oljem močno pretiravajo; v receptu je pisalo 1/2 skodelice, dal sem približno pol toliko, pa ni bilo premalo. Dodaš še drobnjak in origano - svežih več, sušenih manj - in soliš in popraš po okusu. Na koncu povrh potreseš še nekaj kaper, kot na fotki.

Kot rečeno, zadeva lahko funkcionira kot solata ali priloga. Priloga, bi rekel, predvsem k čemu morskemu. Tako po občutku ...

Llapingachos

Redko (najbrž?) objavljam recepte za priloge, ampak tale je bila pravzaprav bolj zanimiva od tistega, čemur je bila priložena. Piščanec po ekvadorsko sicer nikakor ni bil slab, ampak nič tako zelo posebnega; piščanec v nekakšni paradižnikovi omaki pač, narejeni s pivom in še par zadevami, ki pa v njej niso pustile kdovekoliko okusa.

Llapingachos so, tako internet, tradicionalna ekvadorska priloga ali samostojna predjed iz krompirja. Pravzaprav nič dosti drugačnega od praženega krompirja, sestavine so bolj ali manj iste in način priprave tudi. Ampak vseeno fajn in nekaj malce drugačnega, kot je človek navajen. Seveda zahteva tudi več dela kot pražen krompir, ampak za kakšno posebno priložnost se jih pa vseeno splača naredit.

Recept sem našel tukaj in ga dokaj upošteval, razen pri siru. Kamor sem ga šel iskat, niso imeli mocarele, tako da sem vzel mladega kozjega. In je bilo po mojem še bolje, kot bi bilo z mocarelo, ker ima slednja pač tako malo svojega okusa.

Za tri:

4 veliki krompirji

2 žlici sončničnega olja

1/2 skodelice drobno nasekljane bele čebule

2 žlički sladke paprike

sol

nariban kozji sir

Krompirje olupiš, narežeš na koščke in skuhaš v slani vodi.

Medtem na 2 žlicah olja (ne šparat pri olju; se mi zdi, da je to tisto, kar krompir vsaj približno drži skupaj) prepražiš čebulo in sladko papriko, toliko, da je čebula mehka, cirka 5 minut.

Ko je krompir kuhan, ga odcediš in mu primešaš čebulo. Dobro pretlačiš in soliš, nato pa pustiš na sobni temperaturi stati 1 uro. Potem iz pretlačenega krompirja oblikuješ 15 kroglic. V vsako narediš luknjo in jo napolniš s sirom, nato na vrhu luknjo zapreš, potem pa kroglico sploščiš v cirka tako obliko, kot je na slikah. Za 1 uro daš v hladilnik. Nato spečeš približno tako, kot bi palačinke (samo da jih lahko več hkrati, ker so majhni), na zelo malo olja. Pečenje kar traja, po par minut na vsaki strani, toliko, da dobi fajn barvo, lahko se tudi malo zažge. Pri obračanju (in sploh) si zelo previden, ker je vse skupaj precej krhko in rado razpade.

Kot rečeno, precej dela, sploh za prilogo. Ampak zelo fajn; cheese makes all the difference. Sam bi jih moral po mojem še malo bolj popeči, ampak se je že mudilo.

Bulgurjev pilaf s špinačo

Ob pogledu na sliko bi bilo seveda pričakovati recept za nadevane melancane. Ki sicer sploh niso bili slabi, a je bilo razmerje okusnost / količina vloženega truda vseeno dovolj nizko, da dvomim, da se jih bom še kdaj lotil. Po mojem bi bili boljši, če bi bili pečeni v pečici (bili so najprej ocvrti in potem kuhani).

Recept bo torej za pilaf, tj. tisto rižoti podobno reč levo zgoraj; ki ni riž, ampak bulgur, ki je neke sorte pšenični zdrob (in po pričakovanju po okusu malce spominja na kuskus).

Zadnjič enkrat sem ga na svoje veliko presenečenje videl v štacuni, na biooddelku, jasno, in sem ga kupil eno pakungo, ker me je zanimal. In se je izkazal za zelo fajn prilogo - nič neverjetno posebnega sicer, ampak saj priloga niti ne sme biti. Ker je po poreklu turški, je najbrž najustreznejši kot priloga turški kuhinji, gotovo pa bi bil fajn tudi s čim drugim.

Za 3 (tj. za naju s punco ga je bilo preveč):

2 žlici olivnega olja

1 srednja čebula

1 skodelica bulgurja

1,75 skodelice vroče vode

1 žlica sladke paprike

1 žlička popra

1 žlička kumina

1 žlička soli

1 velika pest špinače

Čebulo postekleniš na olju, nato vanjo streseš vse ostalo razen špinače. Premešaš, zmanjšaš plamen, pokriješ. Vsake toliko časa pogledaš, kaj se dogaja, in ko se je vpila že skoraj vsa voda - ko torej bulgur več ne plava, temveč je v dokaj trdnem stanju, med zrni pa se pojavljajo luknjice, skozi katere uhaja para -, streseš v lonec še špinačo. Spet pomešaš, pokriješ in kuhaš še pet minut. To je to.

Namesto sladke paprike v prahu bi moral po receptu uporabiti nekakšno pasto, s katero pa se mi ni ljubilo ukvarjati. Pilaf je bil kljub temu zelo fajn. Zelo dobro bi prenesel tudi nekaj malega na drobno nasekljane paprike in paradižnika, ampak naj ju ne bo preveč, da se ne izgubi poanta.