Ojingo bokum, korejski stir-fry z lignji

Jojmene (je rekel Pujsek), kako dolgo je že, odkar sem kaj pametnega napisal. In tudi zdaj, ko končno pišem, pišem za dolgo nazaj. Kaj pa vem ... bila sva bolna in zato jedla bolj dolgočasne reči, pa dosti drugega dela sem imel. Tole je najbrž še od preden sem zbolel. Stir-fry, tokrat korejski - in brez piščanca, tofuja in podobnega, pač pa z lignji. Kar najbrž ni nič posebnega, prav pogosto pa vendarle ne. Sploh se mi zdi, da se pri nas lignje zelo redko pripravlja v ponvi, pa na kakršenkoli način že; jaz pa jih drugače dolgo sploh nisem mogel, ker nisem imel pečice. No, lahko bi ocvrte, ampak zelo redko delam karkoli ocvrtega.

Ugotavljam, da zadnje čase pogosto pripravljam korejsko hrano. Znabiti, da mi je res nekoliko ljubša od japonske, vseeno pa dovolj drugačna od kitajske, da ne postane dolgočasno. Po drugi strani pa je zanjo skoraj popolnoma nemogoče dobiti čisto prave sestavine in je treba tako iskat nadomestke oziroma sestavine izpuščat. Tako da moja korejska hrana najbrž ni prav zelo podobna pravi, tj. ni avtentična.

Ampak nič hudega. Tale stir-fry je bil zelo fajn; bi rekel, da zaradi posrečene omake, ne toliko zaradi lignjev; ti imajo sami po sebi pač precej malo okusa.

Recept sem našel tule, spremeniti mi ga ni bilo treba kaj dosti - edina reč, ki je nisem imel, je bila korejska pasta iz fermentiranih čilijev gochujang, ki sem jo torej zamenjal s čilijem. Z drugim ni bilo težav, ker je očitno že recept, ki ga citiram, precej prilagojen zahodnim razmeram. (Morda tudi okusu, kdo ve ...)

Za 2:

za palec ingverja

3 krhlji česna

1/2 žličke riževega vina

1/2 žlice sojine omake

1/2 žlice ostrigove omake

1 žlička čilija (v prahu)

1/2 žličke sladkorja

1/2 žličke popra

1 žlica rastlinskega olja

1/2 brokola

1 srednje velik korenček

1/4 srednje velike čebule

300 g lignjev

2 mladi čebuli

1 skodelica narezanega zelja

3 veliki šampinjoni

2 feferona (sveža)

1/2 žlice sezamovega olja

1 žlička sezamovih semen

Kot pri vsakem stir-fryju je treba tudi tu bolj ali manj vse pripraviti vnaprej, ker moraš kasneje, ko enkrat začneš kuhat, sestavine metat v ponev/vok v zelo hitrem zaporedju.

In sicer najprej pripraviš omako, ker mora ta nekaj časa stati. In sicer takole: ingver, česen, riževo vino in sojino omako zmiksaš (ali pa ingver in česen nasekljaš tako drobno, da je skoraj ekvivalentno), nato priliješ ostrigovo omako ter po potrebi malce vode (toliko, da je omaka tekoča, da je ni treba praskat iz skledice, ko jo potrebuješ) in dodaš čili, sladkor in poper. Dobro premešaš in pustiš stati, dokler ne pripraviš ostalega.

Narežeš brokoli, nasekljaš korenček in čebulo, lignje narežeš na trakove, mlado čebulo na koleščke.

V ponvi (ne teflonski!) segreješ olje, kolikor je mogoče. Vržeš vanj brokoli in korenje, mešaš in pražiš 40 sekund. Dodaš čebulo, 30 sekund. Dodaš lignje, mlado čebulo in zelje, mešaš in pražiš še 30 sekund. Priliješ omako, dodaš nasekljane feferone in narezane šampinjone; kuhaš 2 minuti, odstaviš, priliješ sezamovo olje in vse skupaj potreseš s semeni.

Korejski tofu s česnovo omako

Večinoma delam kar eksotične zadeve; sam imam najraje indijsko, punca mehiško; zadnje čase pa oba tudi japonsko in sploh daljnovzhodno. Dokaj redko naletim na karkoli korejskega, kar se da narediti z domačimi sestavinami, konec koncev je že miso pri nas jako težko dostopen, kolikor vem, se ga dobi samo v Maxiju. Kaj šele korejske variante podobnih reči.

Tale tofu se je vseeno zdel kar izvedljiv, manjkala mi je samo "korejska" paprika (v prahu). Mogoče bi bilo z njo še boljše, ampak tudi takole je bilo super.

Skratka, recept (za 2, količinsko je bila bolj predjed kot kaj drugega) je bil:

1,5 paketa tofuja (tj. 300 g)

2 krhlja česna (zelo drobno nasekljanega)

ščepec soli

1 mlada čebula (cela, tudi listi oz. predvsem listi)

pražena sezamova semena, par žličk najbrž

3 žlice sojine omake

1 žlica sezamovega olja

1 žlička sladke paprike

1/2 žličke cukra

Tofu narežeš na kocke in daš v mrzlo vodo, zavreš, zmanjšaš ali ugasneš, ampak naj se ne shladi. Medtem zmešaš vse ostalo, morda malce pretlačiš, da je bolj kompaktno oziroma uniformno. Odcediš tofu, ga razdeliš na krožnike in preliješ z omako. To je to.

Mogoče se zdi (tudi na fotki zgoraj), da je omake čisto premalo; ampak se je izkazalo, da je tako močnega okusa, da popolnoma zadošča; in celo cenen Šparov tofu je bil z njo super. Pa še zelo estetsko je videti; in mnogo bolj zapleteno, kot je v resnici.

In odličen. Še maček bi ga jedel (pa ga ni smel).