Terijaki tuna

Ali morda "tunin terijaki" ali pa "terijaška tuna". Pri teh rečeh je vedno križ z jezikom. Tunin terijaki po mojem ne more biti, ker je terijaki samo omaka; se pravi morda "tuna z omako terijaki". Pa še: teriyaki ali terijaki.?Slovenjenje angleškega zapisa japonskih besed mi dostikrat ni preveč všeč; ne vem, včasih je videti enostavno čudno; se pa človek navadi, cunami je zadnja leta samo še cunami, nikoli več tsunami, pa me to ne moti več ... celo na Macua Baša sem se že nekako navadil. Na kakšna druga imena - ljudi ali krajev - pa pač ne, bogpomagaj. Isto pri kitajščini, samo še malo huje, ko npr. Xian (mesto; kaj pa vem, kje ...) postane Šjan. Mislim, Šjan? No, s terijakijem ni tako hudo, se kar v redu prebere tudi z j-jem.

Recept torej. Eventuelno. Tole je spet ena malce resnejša zadeva - ne vem, ali je bila tako dobra zato ali iz kakšnega drugega razloga, ampak bila je odlična; resnejša v smislu "from scratch" oz. "iz nule". Se pravi brez kupljene omake ... Ni pa s tem toliko dela, da bi človek potreboval celo popoldne; vse te azijske omake se pripravijo dokaj hitro - različne mešanice sojine omake in še par drugih omak, vina in podobnega pač.

Skratka, tole je bilo super, ena najboljših hran zadnje čase oziroma morda kar ever. Recepta sta bila tale za terijaki in tale za tuno; prvi brez sprememb (razen rdečega popra; nimam pač, in ne mislim imeti), drugi malce prilagojen. Za začetek so mi v ribarnici odrezali precej pretanke tunine stejke. Ampak je bilo v redu; itak mi ni pasala rare ali medium rare, tako da sem jo v končni fazi pekel precej dlje, kot je napisano v receptu. Ampak kot rečeno, fenomenalna zadeva.

Aja, če zdajle pogledam slikico: zraven sva imela riž - čisto in povsem navaden riž - in brokoli sorte romanesco. Je šlo fino skupaj.

Za 2:

Terijaki

2 žlici riževega vina (mirin, ne sake)

1/4 skodelice sojine omake

1 žlička riževega kisa

par kapljic sezamovega olja

1 žlica sladkorja (belega)

1 krhelj česna (zelo drobno nasekljanega)

1 žlička ingverja (isto)

ščepec sladke paprike

ščapec popra

Tuna

2 žlici olivnega olja

400 g tune (stejki)

2,5 žličke sladke paprike

1 žlička popra

1/2 žličke kajenskega popra

1/4 žličke timijana

3 žlice terijakija (gl. zgoraj)

3 žlice soka mandarin (ali pomaranč)

1/2 žlice sojine omake

1/2 žlice sladkorja

1 žlička ingverja (kot zgoraj)

1 česen (kot zgoraj)

Gre pa takole. Riževo vino oz. mirin zavreš, nato zmanjšaš ogenj in zelo počasi kuhaš cirka 10 minut. Potem mu dodaš vse otale sestavine terijakija, torej sojino omako, rižev kis, sezamovo olje, sladkor, česen, ingver, papriko in poper - ter kuhaš še 5 minut.

Tunine stejke potreseš z mešanico sladke paprike, popra, kajenskega popra in timijana ter pustiš stati (ni nujno, da stoji; če lahko delaš oboje hkrati, jo izvoli speči, medtem ko kuhaš omako), medtem ko pripraviš omako. In sicer: 1/2 žličke olivnega olja segreješ na srednjem ognju, nato pa vanj vržeš terijaki, pomarančni oz. mandarinov sok (svež, seveda, stisnjen kot iz limone), sojino omako, sladkor, ingver, česen. Dobro premešaš in kuhaš cirka 3 minute. Če se ti zdi omaka pregosta, dodaš žličko vode ali dve - pri meni to ni bilo potrebno, še manj pa kakršnakoli moka, ki jo sicer priporoča recept, po katerem sem delal.

Na preostanku olivnega olja spečeš tuno - tu si ne upam reči, koliko časa naj to traja; kot rečeno, moji stejki so bili precej tenki in spekel sem jih well-done. Po osebnih preferencah pač.

Pečeno tuno nato poliješ z omako.

Losos z janeževo-paradižnikovo omako

Ojoj, kako zadnje čase zamujam z objavami; tole je še od petka prejšnji teden. Je pa res, da je precej vseeno. Ampak mi ni všeč; lenoba pač; in nekaj drugega dela.

Kakorkoli že, ob lososu z janežem je človek jasno lahko precej skeptičen. No, človek gor ali dol, jaz sem skeptičen. Janež je ob cimetu ena taka začimba, s katero je treba biti, bi rekel, zelo previden. Čim ga daš malo preveč, ima vse skupaj okus samo še po janežu. Kaj pa vem, zdi se mi, da z večino drugih začimb ni tako; da žlička bazilike ali koriandra ali česa tretjega preveč ničesar ne pokvari. Cimet in janež on the other hand ... Pa verjetno še kakšna.

Ampak tole je bilo šokantno dobro. Ne vem, ali sem (in je recept) zadel ravno pravo količino ali je tole nasploh zelo dobra kombinacija. Ampak omaka je imela precej janežev okus, ki pa ni prevladal nad vsem ostalim, poleg tega pa se je še strašno lepo dopolnjeval z lososom. Kot rečeno, ne bi si mislil. Ob janežu itak pomislim samo na upognjence.

Pa še precej preprosto je bilo vse skupaj. Fertik v cirka pol ure. Zraven sva imela, ker se mi je zdel losos nekoliko azijske narave, basmatijev pilaf s čebulo in kuminovimi semeni; brez recepta, enkrat za spremembo. Saj se počasi učim.


Za 2:

400 g lososovega fileja (s kožo)
1/2 žlice sezamovega olja
1/2 skodelice rdeče čebule (nasekljane)
1 žlička ingverja (zelo drobno nasekljanega ali naribanega)
1/2 žličke zvezdastega janeža (sveže zdrobljenega; 1/2 žličke je ravno ena zvezda)
1/4 žličke kajenskega popra
2 pelata (iz piksne pač; narezana na koščke)
1 žlica sojine omake (svetle)
3/4 žlice rjavega sladkorja



Precej preden se pričneš ukvarjat s čimerkoli drugim, prižgeš pečico in jo nastaviš na 160 stopinj Celzija. Ko je že ali skoraj že segreta, daš v ponev sezamovo olje (gotovo lahko tudi kakšno drugo, ampak sezamovo ima zelo poseben okus in ga zelo priporočam za karkoli azijskega), ga na srednjem ognju segreješ, in ko je vroče, vanj vržeš lososove fileje (s kožo na spodnji strani). Pečeš 2 minuti, nato ponev pokriješ in pečeš še 2 minuti. Vzameš iz ponve, daš na pekač, obložen s peki papirjem, in v pečico - za 8 minut. (Ali malce več; mene je skrbelo, da še ni pečen, zato sem ga pustil še dve ali tri minute. Moji pečici ni za zaupat.) Če je treba, v ponev doliješ še 1/2 žlice olja, ga spet segreješ na srednjem ognju, nato pa mu dodaš čebulo, ingver, zvezdasti janež in kajenski poper. Pražiš 5 minut oziroma dokler čebula nekoliko ne porumeni. Tedaj dodaš paradajz, sojino omako in sladkor, malce zvišaš temperaturo in kuhaš še cirka 3 minute oziroma dokler ni omaka primerno gosta. Lososa vzameš iz pečice, ga preliješ z omako, in to je to.

Indijski ribji kari

Včeraj pa sva imela tole. Ni bilo nič prav posebnega, ampak dovolj prijetno (in enostavno pripravljivo). Čeprav: se nekako ne morem znebiti občutka, da bi šla kari omaka mnogo bolje k piščancu ali čemu drugemu, ravno k ribi pa ne tako zelo. Ampak kot rečeno, ni bilo slabo. Sama omaka pa je bila eden boljših karijev zadnje čase - jo bo še kdaj za ponucat.

Recept je bil tale. Vrsta ribe ni specificirana, sam se pa niti ne spomnim več, katero sem vzel. Mislim, da je bil list. Precej tanek, zato se je speklo mnogo hitreje, kot priporoča recept.

Delal sem za dva in je prišlo z navedenimi količinami ravno prav.

2 ribja fileja (skupaj recimo 350-400 g)

1 žlička gorčice (zrnate)

1/2 žličke popra

1/4 žličke soli

1,5 žlice repičnega olja

1 majhna čebula

2 krhlja česna

1 cm ingverja

4 polovice indijskih oreščkov

1/2 žličke kajenskega popra

1/4 žličke kurkume

1/2 žličke kumina

1/2 žličke koriandra

1/2 žličke belega sladkorja

1/4 srednje velikega paradajza

2 žlici zelenjavne jušne osnove

Za začetek zmešaš gorčico, poper, sol in 1 žlico olja, z mešanico premažeš ribo po obeh straneh in jo daš v hladilnik marinirat za 30 minut. Medtem na grobo narežeš čebulo, česen, ingver in indijske oreščke, potem vse to zmiksaš, bolj ali manj kolikor se da. V ponvi nad srednjim ognjem segreješ pol žlice olja in na njem pražiš zgoraj pripravljeno/zmiksano pasto. Čez 2 minuti dodaš vse začimbe, tj. kajenski poper, kurkumo, kumin, koriander in sladkor (lahko tudi malce soli). Pražiš še 5 minut, nato dodaš nasekljan paradižnik in jušno osnovo (ali pač vodo + 1/16 kocke, se mi zdi). Nad ognjem še premešaš, potem pa odstaviš.

Če se riba že marinira 30 minut, jo zdaj vzameš iz hladilnika, položiš v pekaš, premažeš z omako in pokriješ s folijo. Pekač daš v pečico, predogreto na 175 stopinj Celzija, in pečeš, dokler ni fertik.

Pri naju je bilo to v cirka 15 minutah. Preveriš tako, da pekač vzameš iz pečice in v ribo malce dregneš z vilicami; če brez problema razpade, je fertik, če ne, še ne.

Kot rečeno, pri celi zadevi mi je bila kari omaka mnogo bolj všeč od celotne kombinacije z ribo, tako da jo bom verjetno pripravil še kdaj, ampak s piščancem. Za to bi najbrž podvojil vse količine in najmanj početveril paradajz. Mogoče bi vzel raje tistega iz piksne, zaradi gostote. In pri zadnjem koraku, ko vmešaš paradajz, bi vse skupaj še nekoliko pokuhal, tja do pol ure na primer.

Zraven sva imela roti (ker že itak pojeva preveč riža), kar je bolj ali manj isto kot čapati. Moka, sol, malo olja, voda, pregneti, zvaljaj (čim bolj na tanko); in speci najprej v ponvi, potem pa za par sekund še nad odprtim ognjem, da se fajn napihnejo. Tule je video.

Losos s pomarančo, sezamom in ingverjem

Punca pravi, da je bila tole ena najboljših reči, kar sem jih naredil do zdaj; res pa je, da ima itak rada lososa. No, tudi kar se mene tiče je bila med boljšimi.

Čeprav rad pripravljam eksotične reči, me pri kombinacijah sadja + česarkoli, kar ni sadje, vendarle vedno nekoliko skrbi. Kaj pa vem, za naše kraje je to zelo nenaravno ali vsaj neobičajno; vsaj pri nas doma nismo nikoli jedli ničesar podobnega, hrana je bila hrana, sadje pa sadje - za kar tako, za kompot ali sadno solato ali kaj tretjega, ne pa za v omako. In malo tega človeku najbrž ostane.

Nezaupanju navkljub sem se s temle pač odločil tvegat; ne vem, če lahko ribe in vse morsko tako svobodno nakapaš z limono, jim najbrž tudi pomaranče ne morejo preveč škodit. In rad imam ingver in sezam. In na strani, kjer sem našel recept (tule), je ta dobil strašno visoke ocene.

Seveda nisem dobil pravih pomaranč (navel orange je tista pomaranča, ki ima na eni strani bulo), niti pomarančne lupine (vse preveč škropljeno), ampak bogpomagaj, ni bilo nič hudega. Morda se prave pomaranče kaj laže lupijo in bi imel torej s tem malo manj dela. Aja, sicer je pa recept precej enostaven, edino nekaj časa si moraš vzet zaradi mariniranja.

Kot običajno, sem pripravljal za dva, ampak tokrat je bilo za spremembo ravno prav ali malce premalo. Je pa najbrž recept res primeren za kak dinner party, ko lahko vzameš cel file (tj. najbrž pač polovico lososa). Aja, zraven sva imela rižev pilaf s kuminom, mlado čebulo in ingverjem, tako, za kontinuiteto. In je bil dobra izbira.

40 dek lososa (file)

2 žlici belega vina

2 žlici pomarančnega soka (tj. vzameš pomarančo, jo prerežeš in stisneš; ne fruktala ali česa podobnega)

1 žlica sojine omake

1/4 skodelice rdeče paprike (narezane na drobne paličice)

1/4 skodelice rdeče čebule (tenki kolobarji)

1/2 žlice posušenih koriandrovih listov (če imaš sveže, daj sveže; in malo več)

1,5 žličke ingverja (nasekljanega)

1/2 žličke sezamovega olja

1/4 žličke soli

ščepec ostre paprike

1 pomaranča

rastlinsko olje

1/2 žlice popečenih sezamovih semen

Zmešaš belo vino, pomarančni sok in sojino omako, zliješ na krožnik ali pladenj, na katerega nato položiš lososov file (tako, da je koža zgoraj). Pokriješ s folijo in daš v hladilnik za 2-4 ure.

Medtem v majhni posodi dobro zmešaš rdečo papriko, rdečo čebulo, koriander, ingver, sezamovo olje, sol in papriko. Olupiš pomarančo in nato še vsak njen krhelj posebej. To je zelo tečno. Krhelj je najbolje najprej narezati na tri ali štiri kose in potem olupiti vsakega posebej. Razmeroma hitro gre, če vsakega posebej zarežeš po notranji strani in potem kožico na obeh straneh potegneš proti zunanji. Če tak opis kakorkoli pomaga. Ko si fertik, koščke pomaranče previdno vmešaš v rdečo papriko, čebulo idr.

Lososa vzameš iz hladilnika, pol ure preden ga nameravaš speči. Takrat najbrž tudi prižgeš pečico, na 250 stopinj. Čez pol ure daš lososa na naoljen pekač in v pečico, kjer ga pustiš cirka 15 minut oziroma until it's done. Morda se večji kosi pečejo dlje časa, za najinih 40 dek pa je bilo 15 minut čisto dovolj.

Vzameš iz pečice, daš na krožnike in potreseš najprej s pomarančno/čebulno/itd. mešanico, potem pa še s popečenimi sezamovimi semeni.