Toskanska solata

Ne vem, ali je res toskanska ali ne; oziroma kaj je na njej toskanskega. Ampak deluje kar avtentično in predvsem zelo dobro. Sem pa ugotovil, da je, če iščeš kaj srednje avtentičnega, najslabše iskat v smislu "italian salad" - kar sem v tem primeru pač hotel. Če iščeš italiansko solato, najdeš bolj ali manj izključno slabe ameriške aproksimacije italijanske hrane, ki so predvsem polne klišejev kot paradajz, olive, bazilika, mocarela in tako naprej. Zato je bolje iskat po pokrajinah ali, najbrž še bolje, mestih; torej toskansko solato ali - tega nisem poskušal - livornsko ali kaj podobnega. Več možnosti, da najdeš nekaj, kar ni amerikaniziran (ali sloveniziran, če smo že ravno pri tem) kliše.

Recept je bil tale, spreminjal nisem ničesar, edino stročji fižol je bil zamrznjen; še vedno ne vem, katera solata je "Romaine lettuce", zato sem vzel mehko, ker jo imam najraje.

Za 2:

250 g stročjega fižola (skuhanega, narezanega na 2 cm)

1 glava zelene solate (narezana na ustrezne koščke)

1 piksna (400 ali 450 mL) fižola (cannellini/belega; seveda lahko tudi kakšnega drugega, fižol je fižol)

1/2 skodelice oliv (razkoščičenih in grobo narezanih)

1/2 srednje rdeče čebule (narezane na kolobarje - ali polkolobarje ali četrtkolobarje)

1 limona (oz. njen sok)

1/4 skodelice ekstra deviškega olivnega olja

1 žlička soli

1 žlička popra

1/2 skodelice parmezana (naribanega)

Zmešaš stročji fižol, zeleno solato, fižol, olive in čebulo. Posebej zmešaš sok limone, olje, sol in poper in s tem preliješ solato. Ki jo nato posuješ s parmezanom. Tako.

Nisem navajen tako kratkih receptov. Solata je zelo fajn, lepo osvežilna. Kaj pa vem, zakaj; reči se pač sestavijo, kot se morajo. In najbrž zaradi parmezana, parmezan je dober. Ko sem že ravno pri parmezanu - splača se kupovat pravega, torej parmiggiano-regiano (spelling?) ... Je drag, ampak se nikoli ne pokvari. Imitacije pa začnejo plesnet že po tednu ali dveh.

Piščanec po florentinsko

No, in končno še florentinski piščanec. Kot rečeno, zelo klišejsko restavracijska zadeva, prijetna za oko (zelena špinača!) in z lepo kremasto omako. Ampak tudi zelo dober. Čeravno na en tak zelo internacionalni, mogoče celo ameriški način.

Brez priloge, če ne štejem špinače. Sprva sem mislil dat zraven še pečen krompir, ampak bi bilo tega plus juhe iz prejšnjega recepta že čisto preveč. In pravzaprav takole nič ne manjka; če bi bil samo piščanec z omako, potem ne bi rekel, če pa je zraven tudi špinača, pa je v redu.

Recept je bil tale, predvsem zato, ker ne predvideva, da iz vsega skupaj, tj. piščanca, omake in špinače, narediš rulado. Ne maram rulad. Brez sprememb, edino šalotke sem najbrž dal malce več, ker je nisem hotel toliko zmetati proč.

Za 2 (mimogrede, dober način, kako ugotoviti, za koliko oseb je recept, kadar nikjer ne piše, je, da pogledaš količino mesa (oz. njegovega nadomestka) - na osebo pride običajno 200 do 250 g)

400-500 g piščančjih prsi
sol
poper
navadna (ali posebna?) bela moka
3 žlice masla
1/2 šalotke (drobno nasekljane)
1 krhelj česna (drobno nasekljan)
3/4 skodelice suhega belega vina
1/2 skodelice sladke smetane
1/2 žlice peteršilja (svežega)
300 g špinače (nasekljane)

Piščanca posoliš, popopraš in pomokaš, nato pa ga v ponvi popečeš na 1 žlici masla; po cirka 6 minut po vsaki strani; če nisi prepričan, da je že pečen, ga pač prerežeš in pogledaš, ali je že povsem bel, in če še ni, pečeš še par minut. Piščanca vzameš iz ponve in ga daš na stran, v ponev pa še 1 žlico masla, šalotke in česen. Na srednjem ognju in srednje vročem maslu pražiš 1 minuto, toliko, da šalotka postekleni, česen pa se še ne zažge. Nato priliješ vino, zvišaš ogenj in povreš do 1/2 (recimo 3 minute); potem priliješ smetano, zmešaš in spet povreš do 1/2 (še preden se to zgodi, lahko v ponev vrneš piščanca, če se ti zdi, da se je bil medtem že preveč ohladil; sicer spet 3 minute). Dodaš še peteršilj ter po okusu sol in poper.

Medtem ko pripravljaš zgoraj navedeno, daš v drug lonec še tretjo žlico masla; segreješ, nato pa v lonec zbašeš špinačo - če ne gre vsa hkrati, lahko postopoma, ni važno. Vsake toliko časa malce premešaš. Ko špinača izgubi večino svojega volumna, je fertik.

To potem skombiniraš s piščancem, in sicer v vrstnem redu špinača - piščanec - omaka.

Toskanska fižolova juha

Bolj paradižnikovo-fižolova, ampak vseeno odlična. Tole sva imela včeraj (yay, ne zamujam več tako zelo ... ker sem spustil eno precej unremarkable zadevo vmes), zraven/potem pa še piščanca po florentinsko (florentinsko pomeni iz Firenc in Firence so baje v Toskani, tako da je bilo kakor vse toskansko), ki ga bom najbrž prav tako objavil, ker je bil zelo v redu. Zelo restavracijski sicer, (najbrž nezdrava) kremasta omaka, katere bolj ali manj edini sestavini sta sladka smetana in vino ... nekaj skratka, kar si človek zelo lahko predstavlja naročit v restavraciji - ampak zelo fajn, vredno naredit kdaj pa kdaj. In zraven špinača, ki je bojda zdrava, tako da se morda zbalansira.

Recept je bil tale, sicer brez popečenih kruhkov, ker bi bilo sicer vsega čisto preveč, sicer pa brez večjih sprememb ali prilagoditev. Edino glede klobas, kot običajno. Pri nas piščančjih oziroma puranjih klobas (ne hrenovk) očitno ni - in moram priznati, da tudi sam še nisem slišal za kaj takega - tako da sem porabil pač eno navadno suho klobaso, ki je bila v hladilniku. In mislim, da ni bila zato juha nič slabša.


Za 3:

1/2 žlice olivnega olja
1 klobasa (oziroma pol klobase, še vedno ne vem, kako se to šteje)
1/2 koromača
1/2 srednje velike rjave čebule
1 krhelj česna
1/2 L piščančje jušne osnove
1 piksna (400 mL) paradajza
ščepec popra
ščepec žajblja
1 piksna (400 mL) fižola cannellini (skupaj s tekočino)

V dovolj veliki posodi nad srednjim ognjem segreješ olje in na njem popečeš na koleščke narezano klobaso; cirka 5 minut traja. Potem klobaso odstraniš, prav tako odliješ večji del maščobe, ki je iz nje pretekla, nekaj pa je vendarle pustiš, za kako žlico ali malce manj. V isti posodi in na enako močnem ognju nato prepražiš nasekljana čebulo in koromač (nasekljaš ga približno tako kot čebulo, najprej na pol, potem po doglem in na koncu še počez - ne razpade sicer na tako majhne koščke kot čebula, ker nima toliko plasti, ampak po mojem to čisto zadošča), cirka 5 minut ali malce več. Dodaš na drobno nasekljan česen, pražiš še minuto ali malce manj (paziš, da se ti ne zažge), nato pa vse skupaj zaliješ s piščančjo jušno osnovo; takoj dodaš še nasekljan paradižnik, poper in žajbelj. Kuhaš 10 minut, ne glede na to, kdaj zavre. Če se ti zdi juha preredka, pustiš odkrito, če se ti zdi ravno prav, pokriješ. Po desetih minutah dodaš še klobaso in fižol skupaj s tekočino. Plin daš na maksimum, zavreš, vreš 1 minuto, nato pa zmanjšaš skoraj na minimum in kuhaš še zadnjih 10 minut.

Italijanska enolončnica s klobaso in tortelini

Tokrat nekaj ne tako eksotičnega. Italija pač. Blizu. Ampak do nedavna nisem vedel o italijanski hrani ničesar razen nekaj malega o pici in testeninah. Ki so fajn, ampak fajn je tudi še kaj drugega, takšnele zelenjavno-mesne enolončnice na primer.

Tale današnja (recept) je bila odlična. Nič prav posebnega, nobenih eksotičnih sestavin, ampak funkcionira. Zelo dobro.

Nekaj težav je bilo z izbiro klobase. Kar se tiče angleškojezičnih receptov z neta, z večino sestavin kar gre - rastline so pri nas bolj ali manj iste kot v Ameriki (večino receptov v angleščini pišejo Američani), ta in ta kos govedine je pač ta in ta kos govedine (čeprav je včasih to težko prevedljivo, ker so v angleščini ti razrezi mnogo bolj natančni kot pri nas), pri klobasah in podobnem pa je problem: recept zahteva neko "Italian sausage" in potem malce pobrskaš po netu in ugotoviš, da to sploh nima nujno veze z Italijo, ampak je to pač neka klobasa, ki se jo dobi v Ameriki in se ji tako reče. In se je pri nas seveda pod tem imenom ne dobi; in včasih je kar težko ugotovit, vsaj približno kakšna naj bi bila. Tukajle sem izbral kar navadno kranjsko in nikakor ni bilo zgrešeno.

250 g kranjske klobase
1 srednje velika čebula
1 velik krhelj česna
3/4 L goveje juhe (ali pač 3/4 L vode + 1,5 kocke, kot je bilo pri meni)
1/3 skodelice suhega rdečega vina (v mojem primeru modri pinot)
2 velika paradajza
1 korenček
2/3 žličke posušene bazilike (ali ustrezno več sveže)
2/3 žličke posušenega origana
120 mL paradajza iz tetrapaka
1/2 bučke
4 žličke svežega peteršilja (ali zamrznjenega, seveda)
250 g tortelinov (mesnih; ali česa podobnega, midva sva imela nekakšne "carneline" ali nekaj podobnega.

Klobaso narežeš na koleščke in vržeš v lonec, ki ga daš na srednje močan ogenj. Pražiš, dokler precej ne porjavi (po mojem je to potrebno, da se kasneje ne razkuha). Medtem imaš čas nasekljati čebulo in česen, vsake toliko pa lahko klobaso vseeno premešaš, da se ne zažge. Ko je fertik, jo vzameš iz lonca, se znebiš nekaj malega maščobe (ali pa tudi ne) in daš v lonec nasekljano čebulo. Pražiš, dokler ne postekleni, in dodaš še česen ter še malo prepražiš. Preden se česen zažge, zliješ v lonec govejo juho, nato pa dodaš še vino, narezan paradižnik, korenček, baziliko, origano in paradajz iz tetrapaka. Pomešaš, zmanjšaš ogenj na minimum in odkrito kuhaš 30 minut. Takrat dodaš še bučke in peteršilj in lonec pokriješ ter kuhaš še 20 minut. Takrat (če se kuhajo 10 minut, če ne, pa ustrezno prej ali kasneje) streseš v lonec še torteline in jih skuhaš, tj. še 10 minut. To je to. Postrezeš lahko potreseno s parmezanom, ampak jaz nisem.

Takele reči je mnogo bolj fajn delat s svežimi začimbami, ampak v temle primeru sušene zelo dobro funkcionirajo. Z izbiro klobase je, kot rečeno, križ, ampak kranjska preverjeno deluje, po mojem je bila kar dobra izbira. Gotovo bi šlo še s kakšno drugo, ampak najbrž je za pazit, da ni čisto sušena (tj. tista, ki jo lahko ješ surovo, ki je bolj salama kot klobasa).

Pravzaprav bi morala danes imeti lososa, ampak ga v leklerkovi ribarnici niso imeli. Bedno.

Je bil pa v resnici ravno pravšen dan za takšnole enolončnico; se mi zdi, da najbolj pašejo v mrazu in dežju.