Losos z janeževo-paradižnikovo omako

Ojoj, kako zadnje čase zamujam z objavami; tole je še od petka prejšnji teden. Je pa res, da je precej vseeno. Ampak mi ni všeč; lenoba pač; in nekaj drugega dela.

Kakorkoli že, ob lososu z janežem je človek jasno lahko precej skeptičen. No, človek gor ali dol, jaz sem skeptičen. Janež je ob cimetu ena taka začimba, s katero je treba biti, bi rekel, zelo previden. Čim ga daš malo preveč, ima vse skupaj okus samo še po janežu. Kaj pa vem, zdi se mi, da z večino drugih začimb ni tako; da žlička bazilike ali koriandra ali česa tretjega preveč ničesar ne pokvari. Cimet in janež on the other hand ... Pa verjetno še kakšna.

Ampak tole je bilo šokantno dobro. Ne vem, ali sem (in je recept) zadel ravno pravo količino ali je tole nasploh zelo dobra kombinacija. Ampak omaka je imela precej janežev okus, ki pa ni prevladal nad vsem ostalim, poleg tega pa se je še strašno lepo dopolnjeval z lososom. Kot rečeno, ne bi si mislil. Ob janežu itak pomislim samo na upognjence.

Pa še precej preprosto je bilo vse skupaj. Fertik v cirka pol ure. Zraven sva imela, ker se mi je zdel losos nekoliko azijske narave, basmatijev pilaf s čebulo in kuminovimi semeni; brez recepta, enkrat za spremembo. Saj se počasi učim.


Za 2:

400 g lososovega fileja (s kožo)
1/2 žlice sezamovega olja
1/2 skodelice rdeče čebule (nasekljane)
1 žlička ingverja (zelo drobno nasekljanega ali naribanega)
1/2 žličke zvezdastega janeža (sveže zdrobljenega; 1/2 žličke je ravno ena zvezda)
1/4 žličke kajenskega popra
2 pelata (iz piksne pač; narezana na koščke)
1 žlica sojine omake (svetle)
3/4 žlice rjavega sladkorja



Precej preden se pričneš ukvarjat s čimerkoli drugim, prižgeš pečico in jo nastaviš na 160 stopinj Celzija. Ko je že ali skoraj že segreta, daš v ponev sezamovo olje (gotovo lahko tudi kakšno drugo, ampak sezamovo ima zelo poseben okus in ga zelo priporočam za karkoli azijskega), ga na srednjem ognju segreješ, in ko je vroče, vanj vržeš lososove fileje (s kožo na spodnji strani). Pečeš 2 minuti, nato ponev pokriješ in pečeš še 2 minuti. Vzameš iz ponve, daš na pekač, obložen s peki papirjem, in v pečico - za 8 minut. (Ali malce več; mene je skrbelo, da še ni pečen, zato sem ga pustil še dve ali tri minute. Moji pečici ni za zaupat.) Če je treba, v ponev doliješ še 1/2 žlice olja, ga spet segreješ na srednjem ognju, nato pa mu dodaš čebulo, ingver, zvezdasti janež in kajenski poper. Pražiš 5 minut oziroma dokler čebula nekoliko ne porumeni. Tedaj dodaš paradajz, sojino omako in sladkor, malce zvišaš temperaturo in kuhaš še cirka 3 minute oziroma dokler ni omaka primerno gosta. Lososa vzameš iz pečice, ga preliješ z omako, in to je to.

Llapingachos

Redko (najbrž?) objavljam recepte za priloge, ampak tale je bila pravzaprav bolj zanimiva od tistega, čemur je bila priložena. Piščanec po ekvadorsko sicer nikakor ni bil slab, ampak nič tako zelo posebnega; piščanec v nekakšni paradižnikovi omaki pač, narejeni s pivom in še par zadevami, ki pa v njej niso pustile kdovekoliko okusa.

Llapingachos so, tako internet, tradicionalna ekvadorska priloga ali samostojna predjed iz krompirja. Pravzaprav nič dosti drugačnega od praženega krompirja, sestavine so bolj ali manj iste in način priprave tudi. Ampak vseeno fajn in nekaj malce drugačnega, kot je človek navajen. Seveda zahteva tudi več dela kot pražen krompir, ampak za kakšno posebno priložnost se jih pa vseeno splača naredit.

Recept sem našel tukaj in ga dokaj upošteval, razen pri siru. Kamor sem ga šel iskat, niso imeli mocarele, tako da sem vzel mladega kozjega. In je bilo po mojem še bolje, kot bi bilo z mocarelo, ker ima slednja pač tako malo svojega okusa.

Za tri:

4 veliki krompirji

2 žlici sončničnega olja

1/2 skodelice drobno nasekljane bele čebule

2 žlički sladke paprike

sol

nariban kozji sir

Krompirje olupiš, narežeš na koščke in skuhaš v slani vodi.

Medtem na 2 žlicah olja (ne šparat pri olju; se mi zdi, da je to tisto, kar krompir vsaj približno drži skupaj) prepražiš čebulo in sladko papriko, toliko, da je čebula mehka, cirka 5 minut.

Ko je krompir kuhan, ga odcediš in mu primešaš čebulo. Dobro pretlačiš in soliš, nato pa pustiš na sobni temperaturi stati 1 uro. Potem iz pretlačenega krompirja oblikuješ 15 kroglic. V vsako narediš luknjo in jo napolniš s sirom, nato na vrhu luknjo zapreš, potem pa kroglico sploščiš v cirka tako obliko, kot je na slikah. Za 1 uro daš v hladilnik. Nato spečeš približno tako, kot bi palačinke (samo da jih lahko več hkrati, ker so majhni), na zelo malo olja. Pečenje kar traja, po par minut na vsaki strani, toliko, da dobi fajn barvo, lahko se tudi malo zažge. Pri obračanju (in sploh) si zelo previden, ker je vse skupaj precej krhko in rado razpade.

Kot rečeno, precej dela, sploh za prilogo. Ampak zelo fajn; cheese makes all the difference. Sam bi jih moral po mojem še malo bolj popeči, ampak se je že mudilo.

Bržola s krompirjem in korenčkom

Spet en recept po dokaj dolgem času. Fotoaparatu je zmanjkalo baterije in nekaj časa nisem našel (še prej pa nekaj časa nisem niti iskal) polnilca; brez fotk mi je pa čisto brezveze pisat recepte. Saj se tudi delat redkokdaj spravim karkoli, kar zraven nima slike. In tokrat sem se spet enkrat odločil sprobat samo zaradi fotke; načeloma ne maram mesa iz juhe oziroma kakršnegakoli temu podobnega mesa - in tule je bilo kar očitno, da bo končni rezultat nekaj v tem stilu; ampak je vseeno drugače, če zadevo narediš sam. In se je kar splačalo poskusit.

Tole je neke vrste obara ali kakorkoli se že temu reče po slovensko; stew v angleščini. Obara je pa grozna beseda; mi zbuja samo asociacije po razmočeni kurji koži. Najbrž še iz osnovnošolske kuhinje ali pa še od prej, od babice. Ba. Ampak kot rečeno, fotka je bila videti delicious (in tudi najina ni tako slaba, ane?) in recept je bil jako dobro ocenjen.

Nekaj problemov sem imel z izbiro kosa govedine, ker se definicije ne prekrivajo. Kar je v angleščini "chuck", kar je hotel recept, je v slovenščini ali vrat ali bržola ali mogoče še kaj tretjega. Za bržolo sem se odločil, ker jo pač poznam (sicer samo čebulno, ampak vseeno).


Za 2:

1/2 kg bržole
1/2 žličke soli
1/4 žličke popra
1 žlica olivnega olja
3 korenčki
1 rebro zelene (stebelne)
1/2 srednje velike čebule
2 krhlja česna
1 žlica paradajza iz tetrapaka
1,5 žlice balzamičnega kisa
200 mL suhega rdečega vina
1/2 lovorovega lista
1 vejica timijana
3/4 skodelice goveje jušne osnove
3/4 skodelice vode
250 g majhnega krompirja za kuhanje


Prižgeš pečico in jo nastaviš na 175 stopinj Celzija. Bržolo razrežeš na štiri približno enako velike kose, jih posoliš in popopraš. V na pečico odporni posodi z dobro pokrovko jih popečeš na olivnem olju (ampak ne v pečici, na plinu, dokaj vročem); toliko, da so kar fejst rjavo zapečeni all over, skratka vsake toliko jih obrneš. Cirka 8 minut. Ko so fertik, jih vzameš ven in odložiš v kako skledo, zmanjšaš plin na neko bolj sredinsko vrednost in vržeš v isto posodo 1 na tretjine narezan korenček, na tretjine narezano zeleno, na tretjino narezano polovico čebule in 2 cela krhlja česna. Pražiš približno 12 minut in kar pogosto premešaš; zopet, dokler ni vse skupaj nekoliko rjavo zapečeno. Potem zelenjavo odmakneš na eno stran posode, na drugo pa daš žlico paradajza in ga mešaje pražiš, dokler precej ne potemni. Potem zmešaš vse skupaj, priliješ balzamični kis in pokuhaš še kakšno minuto. Nato priliješ vino in dodaš lovorjev list in svež timijan. Kuhaš tako dolgo, da od vina ostane samo še približno tretjina. V posodo vrneš meso in priliješ še jušno osnovo in vodo. Zavreš, pokriješ, prestaviš v pečico in pustiš tam 2 1/2 uri.

Važno je, da je posoda res dobro zaprta - moja ni bila, in ker vmes eno uro nisem pogledal v pečico, v posodi skoraj ni bilo več tekočine. Najbrž zato cela zadeva ni uspela čisto tako, kot bi morala (a nikakor ni bila zanič). Če vmes vidiš, da je toliko in toliko tekočine povrelo, jo pač nadomestiš z vodo ali jušno osnovo.

Po dveh urah in pol posodo vzameš iz pečice, iz nje odstraniš meso, preostanek pa precediš; v cedilu se splača zelenjavo dobro pretlačiti. Meso vrneš v posodo in mu dodaš še na koščke narezan olupljen krompir in na koleščke narezana 2 korenčka. Na plinu (ali elektriki, as the case may be) spet zavreš, nato pa odkrito kuhaš cirka 20 minut oziroma dokler krompir in korenje nista mehka. Če je v posodi premalo tekočine, da bi prekrila ves krompir in korenje, jo pač priliješ.


Baje je zadeva mnogo boljša naslednji dan, česar pa ne morem potrditi, ker sva že vse pojedla. Ampak verjamem. Nekako ni bila tako posebna, kot sem pričakoval. Verjetno tudi zaradi neprimerne posode, iz katere mi je v pečici skoraj vse povrelo, najbrž poleg vode tudi okus vina.

Dum aloo, indijski krompirjev kari

Tole smo imeli hkrati z včerajšnjo objavo, piščančjim karijem. Spet nekaj, kar je lahko izredno zapleteno, ampak obstajajo tudi hitrejše, manj avtentične variante. Skratka, če bi hotel biti avtentičen, bi moral lonec, v katerem se kuha krompir, zatesniti z nekim testom in tako naprej. Ni bilo časa, jasno. In volje. Vseeno zelo dober vegetarijanski kari, kljub temu da je šlo par stvari hudo narobe. Oziroma glede na to najbrž izredno dober recept; če ga ni uničila niti zažgana, namesto karamelizirana, čebula. In še par drugih reči.

Delal sem po temle receptu, kot že enkrat prej. Ker je precej enostaven, ne zahteva strašno eksotičnih sestavin ali opreme. Nimam ekonomlonca, bogpomagaj.

Ob priliki moram seveda poskusit še kakšno drugo varianto istega. Ampak tale je bil obakrat zelo dober. Kot rečeno, tokrat je šlo par reči narobe: preveč sem ocvrl krompir in zažgal sem čebulo. Kar pa, presenetljivo, zadeve sploh ni pokvarilo. Recept je za dva.

3 žlice rastlinskega olja

6 majhnih krompirjev (narezanih na krogce, kot na sliki)

3/4 skodelice čebule (nasekljane)

1/2 žličke ingverja (svežega, nasekljanega)

1 žlička kumina

2 žlički koriandra

1/2 žličke kurkume

1/3 žličke čilija

1/2 žličke garam masale (indijska začimbna mešanica; ne vem na pamet, česa vse)

1/2 skodelice nasekljanega paradižnika iz piksne

1/3 skodelice jogurta (navadnega)

1 žlička soli

1/3 skodelice sladke smetane

Olje segreješ na zelo vroče in vanj vržeš krompirjeve rezine. Vsake toliko časa premešaš, cvreš pa tako dolgo, dokler krompir čisto malo ne porjavi in se na njem ne naredi skorjica. Tedaj ga vzameš ven, zmanjšaš ogenj in v istem olju karameliziraš nasekljano čebulo (to pri meni ni ravno uspelo, se je zažgala; predvsem je treba precej mešat). Ko je čebula fertik, dodaš ingver in pražiš še 30 sekund, nato pa dodaš vse začimbe (kumin, koriander, kurkumo, čili, garam masalo) in pražiš še nadaljnih 15 sekund. Tedaj dodaš paradižnik, jogurt in krompir ter malce posoliš. Počakaš, da spet zavre; zmanjšaš na minimum, pokriješ in kuhaš, dokler je treba, tj. dokler krompir ni skuhan. Po potrebi priliješ nekaj vode. Na koncu ugasneš ogenj in vsemu skupaj priliješ še sladko smetano in dobro premešaš. To je to.

Kot rečeno, pri meni ni šlo čisto vse po planu; ampak v resnici s končnim rezultatom ni bilo nič narobe. Bil je malce preslan, tako da sem v zgoraj navedenem receptu zmanjšal količino soli za polovico.

Baje je tole boljše, kolikor dlje časa stoji. Kar ni presenetljivo; se mi zdi, da je tako z večino karijev. Pri meni je stal cirka štiri ure in je bil odličen. Kako bi bilo šele po enem tednu (j/k).

Murg makhani - piščančji kari s putrom

Tole je THE najboljši indijski kari ever. Edini, pri katerem se ne držim svojega pravila, da nikoli (ali čim redkeje) ne delam večkrat po istem receptu; je enostavno predober. Sicer, kot je pričakovati, ni med najbolj zdravimi - čeprav, no, razen putra niti ne vsebuje česa prav groznega - ampak bogpomagaj, včasih je treba zdravje pač malo ignorirat.

Edini problem, ki ga imam z njim, je ta, da je pri nas nemogoče dobit liste grškega sena, t. i. "kasoori methi" (nimajo jih niti v Hiši začimb; samo seme), ki so, tako Wikipedija, glavna sestavina tega karija in tisto, kar mu daje njegov značilni okus. Skratka, še nikoli pravzaprav nisem delal čisto pravega; očitno bom moral grško seno naročiti po netu. Ampak tudi brez njega je tole kvintesencialni kari; kari, kot si ga predstavljaš, če ga nisi še nikoli jedel. Seveda je z njim nekaj dela. Ni strašno naporen, traja pa kar dolgo. in zahteva precej sestavin. Ampak večinoma so to spet začimbe, tako da ni veliko sekljanja. In v vsakem primeru se absolutno splača.

Običajno ga delam po temle receptu, ki ga včasih kombiniram še s kakšnim drugim. Tokrat ne, samo prilagodil sem ga malo, kolikor je bilo treba zaradi sestavin. Količine so, kot običajno, za dva. Tokrat se je količinsko kar izšlo.

400-500 g piščančjih prsi

sok 1/2 limete

1/2 žličke čilija

3 nagljnove žbice

5 mandljev

1 lovorov list

1/4 žličke cimeta

6 strokov kardamoma (oz. 1/2 žličke, bi rekel)

1/2 žličke mletega črnega popra

1/2 skodelice jogurta (navadnega seveda)

1 žlička koriandra (mleta semena)

1/2 žličke kumina (isto)

1/4 žličke kurkume

1,5 žlice repičnega olja (seveda lahko tudi kakšno drugo)

1 srednja čebula

2 krhlja česna

pol toliko ingverja

200 g paradajza iz tetrapaka

1 skodelica piščančje jušne osnove

1 žlica masla

1 žlica koriandra (list)

sol

Piščanca narežeš na koščke in ga preliješ z mešanico limetinega soka, čilija in soli (po okusu). Dobro premešaš, pokriješ s folijo, daš v hladilnik. Počakaš 1 uro.

Medtem klinčke, mandlje in lovorov list rahlo popečeš - kar brez olja in ne preveč (in ne v teflonski ponvi, ker sicer eventuelno dobiš raka) - toliko, da zadišijo; potem pa to zdrobiš, v možnarju ali kako drugače. Primešaš še poper, cimet, kardamom, koriander, kumin, kurkumo in vse to preliješ z jogurtom in spet dobro premešaš, nato pa z vsem tem preliješ piščanca, spet premešaš in pokriješ in daš nazaj v hladilnik še za 1 uro.

Čebulo nasekljaš in na srednjem ognju na olju pražiš, dokler ne začne rjaveti. Dodaš zelo drobno nasekljana česen in ingver in pražiš še 1 minuto. Dodaš še piščanca, ki ga pobereš iz marinade, tj. čim več marinade naj ostane v posodi. Pražiš, dokler piščanec ne dobi konsistentno bele barve. In šele tedaj priliješ marinado, poleg nje pa še tekoči paradajz in piščančjo jušno osnovo. Posodo pustiš odkrito in kuhaš, dokler od vse tekočine ne ostane samo še polovica ali še malce manj. To je treba malo po občutku. Kakor ti je pač všeč, tekoč ali bolj gost kari. Ko si zadovoljen z gostoto, ugasneš ogenj in v vse skupaj vmešaš še maslo in koriander.

Postrežeš z rižem ali kakšnim indijskim kruhom, s čapatiji na primer. Je pa tale kari zelo bogatega okusa, tako da je najbrž najbolje, če priloga ni; skratka, ni za komplicirat. Enostaven basmatski riž ali kaj podobnega.

Kitajska zeljna juha s tofujem

Danes pa nekaj neverjetno enostavnega (in to res; cirka 10 minut od začetka sekljanja do skuhane juhe), kar pa je bilo, proti vsem pričakovanjem, tudi neverjetno dobro in avtentično kitajsko. Na avtentičnost običajno sicer ne dam prav veliko - no, kakor kdaj ... tokrat me je zelo navdušila; zaradi preprostosti recepta in ker je bila enkrat za spremembo dosežena brez enormnih količin sojine omake ali kakih drugih specifično kitajskih sestavin. No, zelje je bilo kitajsko in je najbrž pripomoglo; po drugi strani pa je bil kriv morda bolj način priprave, torej hitro praženje na zelo zelo visoki temperaturi.

Recept sem našel tule, ampak ga naredil tudi malce po občutku, predvsem glede količine zelja, ker nimam vage (ker delam skoraj izključno po receptih z neta, sem se pač že čisto navadil na skodelice, žlice in žličke; ampak prostornina pri zelju bolj malo pomaga).

Za 3:

1 žlica rastlinskega olja

ca. 10 listov kitajskega zelja (ne nasekljanih, temveč narezanih počez na cirka 1 cm široke trakove)

1/2 žličke soli

1/2 litra zelenjavne jušne osnove

1/4 litra vode

250 g tofuja

poper

Rastlinsko olje v loncu segreješ, kolikor se da, ne da bi se začelo žgati; vržeš vanj narezano zelje in ga posoliš, energično mešaš 2 minuti. Zaliješ z zelenjavno juho in vodo, pokriješ; počakaš, da znova zavre, zmanjšaš na minimum in kuhaš še 4 minute. Dodaš nakockan tofu, spet zavreš; ugasneš in še malce popopraš. To je to.

Kot rečeno, juhica je neverjetno okusna, in čeprav redka in lahka, nikakor ne vodena. Bogve od kod se vzame okus. Aja, fino jo je najbrž delat z dobrim tofujem; moj je bil Šparov; blerg.

Tajska zelenjavna juha s tofujem in rezanci

Pa spet malo bolj naizi. Fajn juhica. Tipično tajska, ker ima ribjo omako ("nam pla", kolikor vem; se dobi brez težav tudi pri nas, na policah z eksotiko) in kokosovo mleko. Včasih se mi zdi, da pravzaprav nimam(o) pojma o tujih kuhinjah in smo bolj - če hočeš kitajsko, utopiš vse v sojini omaki, če tajsko, v kokosovem mleku, če kaj tretjega, v čem tretjem (bazilika za italijansko oziroma mediteransko, feta za grško in tako naprej). Skratka, nimam pojma, ali je bilo tole količkaj avtentično ali ne. Bilo je fajn; in enostavno, za manj kot pol ure dela.

V osnovi po temle receptu, z malo improvizacije, ker zelenjavne juhe, enolončnice ipd. ponavadi  niso pretirano občutljive zadeve in jih z malce drugačnimi količinami čisto nič ne pokvariš. Nisem imel prave limonske trave, zato sem ponucal eno v tubi. Najbrž bi bilo s pravo še bolje. Količine, navedene spodaj, so za tubo.

Za 3 (ali 2, če ne sledi nič drugega):

1 L zelenjavne jušne osnove

1 žlica limonske trave v tubi

za palec ingverja, drobno nasekljanega

sok 1/2 limete

1 korenček

1/2 glave brokolija

2 skodelici kitajskega zelja

200 mL kokosovega mleka (1/2 piksne)

150 g tofuja (kockice)

2 žlici tajske ribje omake

1 žlica sojine omake

150 g nudlov, že vnaprej skuhanih (najbolje tajskih, bi rekel; ampak najbrž je precej vseeno)

1 žlička sušene bazilike

1 žlica peteršilja

V loncu zmešaš zelenjavno jušno osnovo, limonsko travo, ingver, limetin sok in narezan. Pokriješ, zavreš, zmanjšaš ogenj (ampak ne čisto na minimum) in kuhaš 5 minut, ko dodaš še narezan brokoli. Pokuhaš recimo še 5 minut, dodaš narezano kitajsko zelje. Kuhaš še par minut, potem zmanjšaš na minimum in dodaš kokosovo mleko, nakockan tofu ter ribjo in sojino omako. Dobro premešaš in naposled vmešaš še baziliko, peteršilj in rezance.

Mole rojo s puranovimi medaljoni

Zadnje čase nimam prav veliko dela (tj. resnega dela, službe) - punca pa ga ima gore -, tako da se mi je prav luštalo spopasti z nečim resnim, zajebanim in dolgotrajnim. Tole je vzelo dober del popoldneva, pet do šest ur. Je bilo vredno? Kakor vzameš: zadeva je zelo dobra in se zlahka zamrzne, tako da bo še za nekajkrat; po drugi strani pa seveda ni šestkrat boljša od česa, kar pripraviš v eni uri. Je bilo pa zanimivo.

"Mole rojo" je po naše kar "rdeča omaka". Mehiškega porekla, najbrž jako starodavnega, tj. še od Aztekov in podobnih (zato najbrž čokolada). Bojda ena najbolj tipičnih mehiških jedi, ki pa zunaj Mehike ni prav popularna. Sam sem zanjo prvič slišal šele zelo pred kratkim in je doslej še nikoli nisem zasledil v kaki slovenski mehiški restavraciji (res pa, da nisem bil pozoren). Obstaja jih seveda več vrst, najbolj znan je bojda "mole poblano", potem sta tu še "mole negro" in "mole verde" in drugi.

Mole rojo (in ta konkretni recept) sem izbral preprosto zaradi dosegljivosti sestavin. Skoraj vsak drug recept je zahteval npr. tomatilje (kar je nekaj podobnega paradajzu, ampak drugačno) ali maso harino (koruzna moka, iz katere delajo tortilje) ali kaj drugega, kar je pri nas nemogoče dobiti. Pri temle pa ni bilo prehudih težav. Jasno, potreboval bi ancho in pasilla čilije. Lol. Pri nas imaš pač Feferone, ki se delijo na pekoče in nepekoče; če imaš srečo, še na srednje pekoče. Mislim, dobiš tudi kaj bolj eksotičnega, ampak ti nihče (niti na osrednji tržnici) ne zna povedat, kaj ti prodaja. Feferone pač. Kupil sem torej nekaj zadev, ki so delovale dovolj pekoče - in so to konec koncev tudi bile. Dvoje sem naknadno identificiral kot antilski pimento in škofovo krono (mirto? mitro? - ali ima to itak samo papež?), ostali pa so ostali pač feferoni. Pekoči.

Recept spodaj je torej prilagojen slovenskim razmeram; in natanko tak, kakršnega sem naredil, vključno z last-minute zamenjavami, ko sem zažgal prvo rundo mandljev in jih za drugo ni bilo dovolj oziroma ko se je izkazalo, da nimam koruznih tortilj, ampak samo pšenične. Kje na fotki je tortilja, prašaš? Read on. (Ja, desno zgoraj je mačji rep.)

Bojda za 12 oseb, bomo videli; tričetrt vsega je še zamrznjeno.

200 g različnih čilijev (svežih, ne vloženih!)

3 krhlji česna

2 L piščančje jušne osnove

rastlinsko olje

2 nageljnovi žbici, zmleti

1/4 žličke kumina

1/2 žličke origana

1/4 žličke popra

1/4 skodelice mandljev

1/4 skodelice indijskih oreščkov

1/4 skodelice rozin

1 majhna čebula

1 pšenična tortilja

1/2 skodelice koruze

2 rezini belega kruha (bojda najbolje ne povsem svežega; isto velja najbrž za tortiljo)

1 banana

200 mL (tj. pol piksne) paradjza iz piksne (pelati)

30 g jedilne čokolade

3 žličke cimeta

Za začetek na poljuben način malce popečeš vse čilije; jaz sem jih v ponvi na čisto malo olja, lahko bi jih tudi nad ognjem ali v pečici; v vsakem primeru pa paziš, da jih ne spečeš preveč - par drobnih črnih flekov je v redu, več pa ne. Ko so popečeni, jih daš v lonec in preliješ z vročo vodo, lahko tudi malce pokuhaš, ampak ne zavreš. Po možnosti skušaš doseči, da so povsem potopljeni v vodo, potem pa jih pustiš stati cirka 30 minut.

Po 30 minutah jih odcediš, jim porežeš peclje in odstraniš semena; lahko jih narežeš na koščke. Skupaj s 3 krhlji česna jih vržeš v mikser, priliješ 1/2 skodelice piščančje jušne osnove in zmiksaš, kolikor se da.

V velik lonec daš čisto malo rastlinskega olja, ga segreješ na zelo visoko temperaturo in mu previdno (olje!) priliješ zgoraj zmiksano mešanico. Dodaš mešanico začimb, tj. nageljnove žbice, kumin, origano in poper. Zmanjšaš, na medium, mešaš. Po potrebi prilivaš jušno osnovo, toliko, da se ne zažge. Kuhaš in pogosto mešaš cirka 45 minut.

Na rastlinskem olju na srednjem do visokem ognju malce prepražiš (3 do 4 minute) mandlje, indijske oreščke, rozine, koruzo in koščke tortilje ter kruha (brez skorje). Če imaš dovolj veliko ponev, vse hkrati, sicer posebej. Vse to zmečeš v mikser, dodaš še banano, paradajz, čokolado in cimet in zmiksaš do neprepoznavnosti.

Če se čili kuha že dovolj dolgo, mu priliješ nastalo maso. Dobro premešaš, potem kuhaš, dokler lahko, ne da bi se ti vse skupaj zažgalo. Ko je ravno na tem (ali raje malo prej), priliješ še 1,5 litra jušne osnove. Dobro premešaš, zavreš, zmanjšaš ogenj na minimum in kuhaš odkrito, dokler se ti ljubi oziroma najmanj 2 uri (najbrž je tudi kakšna zgornja meja, ne vem). Če se ti omaka preveč zgosti (in spet grozi, da se bo zažgala), preden mineta 2 uri, ji pač priliješ še nekaj vode. V vsakem primeru vsake toliko časa premešaš.

Zraven sem naredil purana, lahko pa bi tudi kaj drugega, predvsem piščanca, bi rekel. Purana enostavno zato, ker ga jeva zelo redko, ker je zanj na netu težko iskat recepte (zahvaljujoč nesrečnemu ameriškemu thanksgivingu in seveda Turčiji). Purana ali piščanca ali kaj tretjega pripraviš tako, kot ti paše. Jaz sem ga najprej popekel v ponvi, potem pa še pokuhal v omaki; ampak po mojem je precej vseeno.

Indijski ribji kari

Včeraj pa sva imela tole. Ni bilo nič prav posebnega, ampak dovolj prijetno (in enostavno pripravljivo). Čeprav: se nekako ne morem znebiti občutka, da bi šla kari omaka mnogo bolje k piščancu ali čemu drugemu, ravno k ribi pa ne tako zelo. Ampak kot rečeno, ni bilo slabo. Sama omaka pa je bila eden boljših karijev zadnje čase - jo bo še kdaj za ponucat.

Recept je bil tale. Vrsta ribe ni specificirana, sam se pa niti ne spomnim več, katero sem vzel. Mislim, da je bil list. Precej tanek, zato se je speklo mnogo hitreje, kot priporoča recept.

Delal sem za dva in je prišlo z navedenimi količinami ravno prav.

2 ribja fileja (skupaj recimo 350-400 g)

1 žlička gorčice (zrnate)

1/2 žličke popra

1/4 žličke soli

1,5 žlice repičnega olja

1 majhna čebula

2 krhlja česna

1 cm ingverja

4 polovice indijskih oreščkov

1/2 žličke kajenskega popra

1/4 žličke kurkume

1/2 žličke kumina

1/2 žličke koriandra

1/2 žličke belega sladkorja

1/4 srednje velikega paradajza

2 žlici zelenjavne jušne osnove

Za začetek zmešaš gorčico, poper, sol in 1 žlico olja, z mešanico premažeš ribo po obeh straneh in jo daš v hladilnik marinirat za 30 minut. Medtem na grobo narežeš čebulo, česen, ingver in indijske oreščke, potem vse to zmiksaš, bolj ali manj kolikor se da. V ponvi nad srednjim ognjem segreješ pol žlice olja in na njem pražiš zgoraj pripravljeno/zmiksano pasto. Čez 2 minuti dodaš vse začimbe, tj. kajenski poper, kurkumo, kumin, koriander in sladkor (lahko tudi malce soli). Pražiš še 5 minut, nato dodaš nasekljan paradižnik in jušno osnovo (ali pač vodo + 1/16 kocke, se mi zdi). Nad ognjem še premešaš, potem pa odstaviš.

Če se riba že marinira 30 minut, jo zdaj vzameš iz hladilnika, položiš v pekaš, premažeš z omako in pokriješ s folijo. Pekač daš v pečico, predogreto na 175 stopinj Celzija, in pečeš, dokler ni fertik.

Pri naju je bilo to v cirka 15 minutah. Preveriš tako, da pekač vzameš iz pečice in v ribo malce dregneš z vilicami; če brez problema razpade, je fertik, če ne, še ne.

Kot rečeno, pri celi zadevi mi je bila kari omaka mnogo bolj všeč od celotne kombinacije z ribo, tako da jo bom verjetno pripravil še kdaj, ampak s piščancem. Za to bi najbrž podvojil vse količine in najmanj početveril paradajz. Mogoče bi vzel raje tistega iz piksne, zaradi gostote. In pri zadnjem koraku, ko vmešaš paradajz, bi vse skupaj še nekoliko pokuhal, tja do pol ure na primer.

Zraven sva imela roti (ker že itak pojeva preveč riža), kar je bolj ali manj isto kot čapati. Moka, sol, malo olja, voda, pregneti, zvaljaj (čim bolj na tanko); in speci najprej v ponvi, potem pa za par sekund še nad odprtim ognjem, da se fajn napihnejo. Tule je video.