Krompirjev pire s kaprami

Se mi zdi, da se s temi dolgimi odsotnostmi in opravičevanjem že grozno ponavljam. Kaj naj rečem - bil sem bolan in brez interneta, kaj naj pa človek naredi ... Ne čisto ves čas, ampak okej. Prej sva bila pa nekaj časa brez fotoaparata, ampak mislim, da sem ta izgovor že ponucal.

Redko pišem o prilogah in podobnem, ker so redko impresivne. Za blog ima človek pač raje lepe, šarene, fotogenične reči - in riž ali krompir sta redko fotogenična. Kaj pa vem, verjetno bi si nasploh lahko kdaj dal malce več opravka s prilogo - in naredil za zraven karija kak pilav ali kaj podobnega, ne pa samo navadnega riža. Ampak se mi zdi to običajno nesmiselno.

Tale pire pa je bil dovolj impresiven in nenavaden, da si zasluži objavo. Pravzaprav sva ga imela kot solato; tako pravi recept, po katerem sem delal (tule), in res je zadeva nekje vmes; raje ji rečem pire, ker je krompir pač pretlačen. Če ne bi bil, pa bi bila solata. Najbrž je vseeno. V vsakem primeru je bilo zelo dobro.

Za 2:

5 srednje velikih krompirjev

3 žlice kaper (nasekljanih)

3 zelene olive (razkoščičene in nasekljane)

2 žlici vinskega kisa

3 česni
1 majhna rdeča čebula

4 žlice ex.dev. olivca

1 žlica drobnjaka (sušenega; če imaš svežega, več)

1 žlička origana

sol, poper

kapre

Krompir skuhaš, olupiš in pretlačiš. Vanj vmešaš drobno nasekljane kapre in česen ter ne tako drobno nasekljane olive in čebulo; priliješ kis. Med mešanjem priliješ še olje, po okusu; Grki z olivnim oljem močno pretiravajo; v receptu je pisalo 1/2 skodelice, dal sem približno pol toliko, pa ni bilo premalo. Dodaš še drobnjak in origano - svežih več, sušenih manj - in soliš in popraš po okusu. Na koncu povrh potreseš še nekaj kaper, kot na fotki.

Kot rečeno, zadeva lahko funkcionira kot solata ali priloga. Priloga, bi rekel, predvsem k čemu morskemu. Tako po občutku ...

Llapingachos

Redko (najbrž?) objavljam recepte za priloge, ampak tale je bila pravzaprav bolj zanimiva od tistega, čemur je bila priložena. Piščanec po ekvadorsko sicer nikakor ni bil slab, ampak nič tako zelo posebnega; piščanec v nekakšni paradižnikovi omaki pač, narejeni s pivom in še par zadevami, ki pa v njej niso pustile kdovekoliko okusa.

Llapingachos so, tako internet, tradicionalna ekvadorska priloga ali samostojna predjed iz krompirja. Pravzaprav nič dosti drugačnega od praženega krompirja, sestavine so bolj ali manj iste in način priprave tudi. Ampak vseeno fajn in nekaj malce drugačnega, kot je človek navajen. Seveda zahteva tudi več dela kot pražen krompir, ampak za kakšno posebno priložnost se jih pa vseeno splača naredit.

Recept sem našel tukaj in ga dokaj upošteval, razen pri siru. Kamor sem ga šel iskat, niso imeli mocarele, tako da sem vzel mladega kozjega. In je bilo po mojem še bolje, kot bi bilo z mocarelo, ker ima slednja pač tako malo svojega okusa.

Za tri:

4 veliki krompirji

2 žlici sončničnega olja

1/2 skodelice drobno nasekljane bele čebule

2 žlički sladke paprike

sol

nariban kozji sir

Krompirje olupiš, narežeš na koščke in skuhaš v slani vodi.

Medtem na 2 žlicah olja (ne šparat pri olju; se mi zdi, da je to tisto, kar krompir vsaj približno drži skupaj) prepražiš čebulo in sladko papriko, toliko, da je čebula mehka, cirka 5 minut.

Ko je krompir kuhan, ga odcediš in mu primešaš čebulo. Dobro pretlačiš in soliš, nato pa pustiš na sobni temperaturi stati 1 uro. Potem iz pretlačenega krompirja oblikuješ 15 kroglic. V vsako narediš luknjo in jo napolniš s sirom, nato na vrhu luknjo zapreš, potem pa kroglico sploščiš v cirka tako obliko, kot je na slikah. Za 1 uro daš v hladilnik. Nato spečeš približno tako, kot bi palačinke (samo da jih lahko več hkrati, ker so majhni), na zelo malo olja. Pečenje kar traja, po par minut na vsaki strani, toliko, da dobi fajn barvo, lahko se tudi malo zažge. Pri obračanju (in sploh) si zelo previden, ker je vse skupaj precej krhko in rado razpade.

Kot rečeno, precej dela, sploh za prilogo. Ampak zelo fajn; cheese makes all the difference. Sam bi jih moral po mojem še malo bolj popeči, ampak se je že mudilo.

Bržola s krompirjem in korenčkom

Spet en recept po dokaj dolgem času. Fotoaparatu je zmanjkalo baterije in nekaj časa nisem našel (še prej pa nekaj časa nisem niti iskal) polnilca; brez fotk mi je pa čisto brezveze pisat recepte. Saj se tudi delat redkokdaj spravim karkoli, kar zraven nima slike. In tokrat sem se spet enkrat odločil sprobat samo zaradi fotke; načeloma ne maram mesa iz juhe oziroma kakršnegakoli temu podobnega mesa - in tule je bilo kar očitno, da bo končni rezultat nekaj v tem stilu; ampak je vseeno drugače, če zadevo narediš sam. In se je kar splačalo poskusit.

Tole je neke vrste obara ali kakorkoli se že temu reče po slovensko; stew v angleščini. Obara je pa grozna beseda; mi zbuja samo asociacije po razmočeni kurji koži. Najbrž še iz osnovnošolske kuhinje ali pa še od prej, od babice. Ba. Ampak kot rečeno, fotka je bila videti delicious (in tudi najina ni tako slaba, ane?) in recept je bil jako dobro ocenjen.

Nekaj problemov sem imel z izbiro kosa govedine, ker se definicije ne prekrivajo. Kar je v angleščini "chuck", kar je hotel recept, je v slovenščini ali vrat ali bržola ali mogoče še kaj tretjega. Za bržolo sem se odločil, ker jo pač poznam (sicer samo čebulno, ampak vseeno).


Za 2:

1/2 kg bržole
1/2 žličke soli
1/4 žličke popra
1 žlica olivnega olja
3 korenčki
1 rebro zelene (stebelne)
1/2 srednje velike čebule
2 krhlja česna
1 žlica paradajza iz tetrapaka
1,5 žlice balzamičnega kisa
200 mL suhega rdečega vina
1/2 lovorovega lista
1 vejica timijana
3/4 skodelice goveje jušne osnove
3/4 skodelice vode
250 g majhnega krompirja za kuhanje


Prižgeš pečico in jo nastaviš na 175 stopinj Celzija. Bržolo razrežeš na štiri približno enako velike kose, jih posoliš in popopraš. V na pečico odporni posodi z dobro pokrovko jih popečeš na olivnem olju (ampak ne v pečici, na plinu, dokaj vročem); toliko, da so kar fejst rjavo zapečeni all over, skratka vsake toliko jih obrneš. Cirka 8 minut. Ko so fertik, jih vzameš ven in odložiš v kako skledo, zmanjšaš plin na neko bolj sredinsko vrednost in vržeš v isto posodo 1 na tretjine narezan korenček, na tretjine narezano zeleno, na tretjino narezano polovico čebule in 2 cela krhlja česna. Pražiš približno 12 minut in kar pogosto premešaš; zopet, dokler ni vse skupaj nekoliko rjavo zapečeno. Potem zelenjavo odmakneš na eno stran posode, na drugo pa daš žlico paradajza in ga mešaje pražiš, dokler precej ne potemni. Potem zmešaš vse skupaj, priliješ balzamični kis in pokuhaš še kakšno minuto. Nato priliješ vino in dodaš lovorjev list in svež timijan. Kuhaš tako dolgo, da od vina ostane samo še približno tretjina. V posodo vrneš meso in priliješ še jušno osnovo in vodo. Zavreš, pokriješ, prestaviš v pečico in pustiš tam 2 1/2 uri.

Važno je, da je posoda res dobro zaprta - moja ni bila, in ker vmes eno uro nisem pogledal v pečico, v posodi skoraj ni bilo več tekočine. Najbrž zato cela zadeva ni uspela čisto tako, kot bi morala (a nikakor ni bila zanič). Če vmes vidiš, da je toliko in toliko tekočine povrelo, jo pač nadomestiš z vodo ali jušno osnovo.

Po dveh urah in pol posodo vzameš iz pečice, iz nje odstraniš meso, preostanek pa precediš; v cedilu se splača zelenjavo dobro pretlačiti. Meso vrneš v posodo in mu dodaš še na koščke narezan olupljen krompir in na koleščke narezana 2 korenčka. Na plinu (ali elektriki, as the case may be) spet zavreš, nato pa odkrito kuhaš cirka 20 minut oziroma dokler krompir in korenje nista mehka. Če je v posodi premalo tekočine, da bi prekrila ves krompir in korenje, jo pač priliješ.


Baje je zadeva mnogo boljša naslednji dan, česar pa ne morem potrditi, ker sva že vse pojedla. Ampak verjamem. Nekako ni bila tako posebna, kot sem pričakoval. Verjetno tudi zaradi neprimerne posode, iz katere mi je v pečici skoraj vse povrelo, najbrž poleg vode tudi okus vina.

Dum aloo, indijski krompirjev kari

Tole smo imeli hkrati z včerajšnjo objavo, piščančjim karijem. Spet nekaj, kar je lahko izredno zapleteno, ampak obstajajo tudi hitrejše, manj avtentične variante. Skratka, če bi hotel biti avtentičen, bi moral lonec, v katerem se kuha krompir, zatesniti z nekim testom in tako naprej. Ni bilo časa, jasno. In volje. Vseeno zelo dober vegetarijanski kari, kljub temu da je šlo par stvari hudo narobe. Oziroma glede na to najbrž izredno dober recept; če ga ni uničila niti zažgana, namesto karamelizirana, čebula. In še par drugih reči.

Delal sem po temle receptu, kot že enkrat prej. Ker je precej enostaven, ne zahteva strašno eksotičnih sestavin ali opreme. Nimam ekonomlonca, bogpomagaj.

Ob priliki moram seveda poskusit še kakšno drugo varianto istega. Ampak tale je bil obakrat zelo dober. Kot rečeno, tokrat je šlo par reči narobe: preveč sem ocvrl krompir in zažgal sem čebulo. Kar pa, presenetljivo, zadeve sploh ni pokvarilo. Recept je za dva.

3 žlice rastlinskega olja

6 majhnih krompirjev (narezanih na krogce, kot na sliki)

3/4 skodelice čebule (nasekljane)

1/2 žličke ingverja (svežega, nasekljanega)

1 žlička kumina

2 žlički koriandra

1/2 žličke kurkume

1/3 žličke čilija

1/2 žličke garam masale (indijska začimbna mešanica; ne vem na pamet, česa vse)

1/2 skodelice nasekljanega paradižnika iz piksne

1/3 skodelice jogurta (navadnega)

1 žlička soli

1/3 skodelice sladke smetane

Olje segreješ na zelo vroče in vanj vržeš krompirjeve rezine. Vsake toliko časa premešaš, cvreš pa tako dolgo, dokler krompir čisto malo ne porjavi in se na njem ne naredi skorjica. Tedaj ga vzameš ven, zmanjšaš ogenj in v istem olju karameliziraš nasekljano čebulo (to pri meni ni ravno uspelo, se je zažgala; predvsem je treba precej mešat). Ko je čebula fertik, dodaš ingver in pražiš še 30 sekund, nato pa dodaš vse začimbe (kumin, koriander, kurkumo, čili, garam masalo) in pražiš še nadaljnih 15 sekund. Tedaj dodaš paradižnik, jogurt in krompir ter malce posoliš. Počakaš, da spet zavre; zmanjšaš na minimum, pokriješ in kuhaš, dokler je treba, tj. dokler krompir ni skuhan. Po potrebi priliješ nekaj vode. Na koncu ugasneš ogenj in vsemu skupaj priliješ še sladko smetano in dobro premešaš. To je to.

Kot rečeno, pri meni ni šlo čisto vse po planu; ampak v resnici s končnim rezultatom ni bilo nič narobe. Bil je malce preslan, tako da sem v zgoraj navedenem receptu zmanjšal količino soli za polovico.

Baje je tole boljše, kolikor dlje časa stoji. Kar ni presenetljivo; se mi zdi, da je tako z večino karijev. Pri meni je stal cirka štiri ure in je bil odličen. Kako bi bilo šele po enem tednu (j/k).