Danes pa nekaj neverjetno enostavnega (in to res; cirka 10 minut od začetka sekljanja do skuhane juhe), kar pa je bilo, proti vsem pričakovanjem, tudi neverjetno dobro in avtentično kitajsko. Na avtentičnost običajno sicer ne dam prav veliko - no, kakor kdaj ... tokrat me je zelo navdušila; zaradi preprostosti recepta in ker je bila enkrat za spremembo dosežena brez enormnih količin sojine omake ali kakih drugih specifično kitajskih sestavin. No, zelje je bilo kitajsko in je najbrž pripomoglo; po drugi strani pa je bil kriv morda bolj način priprave, torej hitro praženje na zelo zelo visoki temperaturi.
Recept sem našel tule, ampak ga naredil tudi malce po občutku, predvsem glede količine zelja, ker nimam vage (ker delam skoraj izključno po receptih z neta, sem se pač že čisto navadil na skodelice, žlice in žličke; ampak prostornina pri zelju bolj malo pomaga).
Za 3:
1 žlica rastlinskega olja
ca. 10 listov kitajskega zelja (ne nasekljanih, temveč narezanih počez na cirka 1 cm široke trakove)
1/2 žličke soli
1/2 litra zelenjavne jušne osnove
1/4 litra vode
250 g tofuja
poper
Rastlinsko olje v loncu segreješ, kolikor se da, ne da bi se začelo žgati; vržeš vanj narezano zelje in ga posoliš, energično mešaš 2 minuti. Zaliješ z zelenjavno juho in vodo, pokriješ; počakaš, da znova zavre, zmanjšaš na minimum in kuhaš še 4 minute. Dodaš nakockan tofu, spet zavreš; ugasneš in še malce popopraš. To je to.
Kot rečeno, juhica je neverjetno okusna, in čeprav redka in lahka, nikakor ne vodena. Bogve od kod se vzame okus. Aja, fino jo je najbrž delat z dobrim tofujem; moj je bil Šparov; blerg.
Ni komentarjev:
Objavite komentar