Ne vem, ali je res toskanska ali ne; oziroma kaj je na njej toskanskega. Ampak deluje kar avtentično in predvsem zelo dobro. Sem pa ugotovil, da je, če iščeš kaj srednje avtentičnega, najslabše iskat v smislu "italian salad" - kar sem v tem primeru pač hotel. Če iščeš italiansko solato, najdeš bolj ali manj izključno slabe ameriške aproksimacije italijanske hrane, ki so predvsem polne klišejev kot paradajz, olive, bazilika, mocarela in tako naprej. Zato je bolje iskat po pokrajinah ali, najbrž še bolje, mestih; torej toskansko solato ali - tega nisem poskušal - livornsko ali kaj podobnega. Več možnosti, da najdeš nekaj, kar ni amerikaniziran (ali sloveniziran, če smo že ravno pri tem) kliše.
Recept je bil tale, spreminjal nisem ničesar, edino stročji fižol je bil zamrznjen; še vedno ne vem, katera solata je "Romaine lettuce", zato sem vzel mehko, ker jo imam najraje.
Za 2:
250 g stročjega fižola (skuhanega, narezanega na 2 cm)
1 glava zelene solate (narezana na ustrezne koščke)
1 piksna (400 ali 450 mL) fižola (cannellini/belega; seveda lahko tudi kakšnega drugega, fižol je fižol)
1/2 skodelice oliv (razkoščičenih in grobo narezanih)
1/2 srednje rdeče čebule (narezane na kolobarje - ali polkolobarje ali četrtkolobarje)
1 limona (oz. njen sok)
1/4 skodelice ekstra deviškega olivnega olja
1 žlička soli
1 žlička popra
1/2 skodelice parmezana (naribanega)
Zmešaš stročji fižol, zeleno solato, fižol, olive in čebulo. Posebej zmešaš sok limone, olje, sol in poper in s tem preliješ solato. Ki jo nato posuješ s parmezanom. Tako.
Nisem navajen tako kratkih receptov. Solata je zelo fajn, lepo osvežilna. Kaj pa vem, zakaj; reči se pač sestavijo, kot se morajo. In najbrž zaradi parmezana, parmezan je dober. Ko sem že ravno pri parmezanu - splača se kupovat pravega, torej parmiggiano-regiano (spelling?) ... Je drag, ampak se nikoli ne pokvari. Imitacije pa začnejo plesnet že po tednu ali dveh.
Ni komentarjev:
Objavite komentar