Piščančja paella

O, kako lačen postanem, ko spet gledam tele fotke. Sploh zadnje čase ugotavljam, da mi španska in portugalska kuhinja zelo ležita - sta nekako eksotični, nekaj, česar človek ne pozna prav dobro, ampak vseeno precej domači, okusi slovenskemu jeziku niso tuji kot na primer v primeru kakšne azijske kuhinje. Skratka, zelo dober kompromis med tujostjo in domačnostjo.

Najprej sem načrtoval tole paello za večjo družbo, in če bi jo naredil takrat, bi bila mešana (kot je v receptu še vedno), se pravi vse, kar je v tej, plus školjke, rakci, lignji in morda še kaj. Ampak vprašanje, ali bi to sploh šlo: na fotkah je moja največja ponev, in ponev je kar do vrha polna paelle. Pa je je bilo nekako za tri ali tam nekje. Ja, navadna ponev. Paello se menda dela v nekoliko drugačni, ampak bogpomagaj, kdo ima pa doma plac za vsako etnično posodo, namenjeno pripravi točno in samo ene reči ... No, ob priliki si bom verjetno omislil vok. Do takrat pa ponev kar funkcionira.

Link do recepta je že v prejšnjem odstavku. Je pa precej prilagojen - črtal sem vse, kar je bilo morskega, pa tudi kapre (se mi je zdelo, da brez školjk in rakcev nekako izgubijo svoj smisel) ... in limone, kar je najbrž herezija, pa jih je pač zmanjkalo (oziroma so splesnele). Aja, "boneless pork" iz recepta sem interpretiral kot "pršut" (ki je ostal od novega leta oziroma praznikov) - in ni bilo napačno. Chorizo sem dobil v leklerku, bi pa verjetno šlo tudi s kakšno bolj običajno suho klobaso. Žafran je bil tokrat za spremembo pravi, ne žafranika, in bi rekel, da se je splačalo. Saj se ga porabi zelo malo, tako da njegova egzorbitantna cena niti ni tak problem.

S paello je precej dela, če nič drugega, je treba precej sekljati. Ampak se splača. O, kako se splača.

Za 3:

4 žlice olivnega olja

30 g pršuta (kockice)

2 krhlja česna (drobno nasekljanega)

100 g čebule (drobno nasekljane)

1/2 srednjega paradižnika (drobno nakockanega)

1/2 rdeče paprike

1/2 zelene paprike

1/2 rumene paprike (vse narezano precej na drobno)

rastlinsko olje

400 g piščanca

1/2 žličke sladke paprike

1/4 žličke rožmarina

1/4 žličke timijana

ščepec kumina

1,5 skodelice riža

1,5 skodelice piščančje jušne osnove

malo žafrana

1/2 choriza

1/2 skodelice graha

sol, poper

Na 2 žlicah olivnega olja popečeš pršut; ne preveč - toliko, da malce spremeni barvo in da lepo diši. Potem dodaš česen, čebulo, paradižnik in vse tri paprike, premešaš in pražiš, dokler ni vse skupaj mehko. To je sofritto.

V drugi ponvi na rastlinskem olju spečeš na koščke narezanega piščanca, ki ga nato posoliš in popopraš ter potreseš še s papriko, rožmarinom, timijanom in kuminom ter vse skupaj dobro premešaš.

V glavni ponvi (oz. specialni posodi za paello, če jo imaš) nad srednjim ognjem segreješ 2 žlici olivnega olja in na njem na hitro prepražiš riž (ko smo pri rižu; najbrž je najbolje, če imaš španskega sorte bomba; sam sem mislil, da imam glede tega ogromno izbire, pa se je na koncu izkazalo, da sem imel samo basmatija; pa je bilo čisto v redu), toliko da postane rahlo prozoren - to je zelo hitro, minuta. Zaliješ s piščančjo jušno osnovo, zmešaš. Dodaš sofritto iz prvega odstavka ter žafran - sam sem ga porabil dve ampuli po 0,1 g (mletega), pa bi verjetno zadoščala ena; če delaš z žafraniko, je daj precej več, dober ščepec najbrž. Dobro premešaš in dodaš še narezanega piščanca, narezan chorizo in grah. Nato pač mešaš in kuhaš, dokler riž ne popije vse tekočine (cirka 20 minut), s tem da zadnjih nekaj minut ne mešaš več, temveč počakaš, da se riž na dnu malce zažge - tj. pustiš na ognju, dokler ne zavohaš žganja (hm) oziroma slišiš prasketanja; prižgani riž je najboljši del paelle.

Postrežeš z rezinami limone, če jih imaš.

Piščanec s čičeriko in češnjevim paradižnikom

Spet po precej dolgi pavzi; in tokrat se je nabral kar spodoben backlog receptov. Čeprav niti ne toliko, kolikor bi si mislil; precej jih je bilo jako podobnih kakšnim prejšnjim, zadnje čase sem očitno delal ogromno fižolovih juh, minešter in reči nekje vmes med tem dvojim.

Tole je torej izpred cirka dveh tednov; pečen piščanec s čičeriko in češnjevim paradižnikom, baje po špansko. Recept (konkretno, tale recept) vključuje tudi jogurtovo omako - in jo bom vključil tudi jaz -, ki pa je ni na fotki, ker je bila posneta, ko je bilo vse skupaj še v pekaču. Omaka je fajn, šlo bi pa tudi brez nje (ampak ko zdaj gledam nazaj, se je pol itak že prej polije po piščancu, tako da najbrž ni poante, da je ne bi bilo); bi pa mogoče v tem primeru potreboval še kakšno zelenjavo - tale čičerika in krompir sta bolj namesto krompirja ali riža ...

Za 2:

2 žlici eks.dev.ol. olja

2 krhlja česna

1/2 žlice sladke paprike

1/2 žličke kumina

1/4 žličke kajenskega popra

1/4 skodelice jogurta (navadnega, jasno)

400 g piščančjih prsi

250 g čičerike (ali več, glej opombo v nadaljevanju)

250 g češnjevih paradižnikov

1/2 žlice koriandra (list, sušen)

sol, poper

Suho čičeriko za čez noč namočiš v hladni vodi, naslednji dan pa jo pred uporabo kuhaš cirka 2 uri (nekje sem prebral 3 ure, ampak ni bilo časa - prebral prepozno -, tako da je moralo zadoščat tudi manj; in je, mislim, da se je kuhala kako uro in pol). Če jo kupiš v piksni, to preskočiš (in je, bi rekel, porabiš nekoliko več, ker je že polna vode; najbrž kar celo piksno).

V skodelici dobro zmešaš 2 žlici eks.dev.ol. olja, česen, sladko papriko, kumin in kajenski poper. 1/2 žlice mešanice nato vmešaš v jogurt, z 1 žlico premažeš piščanca, s preostankom pa zabeliš čičeriko in češnjev paradižnik ter vse skupaj dobro premešaš. Piščanca položiš v pekač, ga obdaš s čičeriko in češnjevim paradižnikom, potem pa vse skupaj 20 minut pečeš na 230 stopinjah Celzija. Na koncu še soliš in popraš po okusu, ampak kolikor se spomnim, ni treba veliko ali pa morda sploh ne.