Krompirjev pire s kaprami

Se mi zdi, da se s temi dolgimi odsotnostmi in opravičevanjem že grozno ponavljam. Kaj naj rečem - bil sem bolan in brez interneta, kaj naj pa človek naredi ... Ne čisto ves čas, ampak okej. Prej sva bila pa nekaj časa brez fotoaparata, ampak mislim, da sem ta izgovor že ponucal.

Redko pišem o prilogah in podobnem, ker so redko impresivne. Za blog ima človek pač raje lepe, šarene, fotogenične reči - in riž ali krompir sta redko fotogenična. Kaj pa vem, verjetno bi si nasploh lahko kdaj dal malce več opravka s prilogo - in naredil za zraven karija kak pilav ali kaj podobnega, ne pa samo navadnega riža. Ampak se mi zdi to običajno nesmiselno.

Tale pire pa je bil dovolj impresiven in nenavaden, da si zasluži objavo. Pravzaprav sva ga imela kot solato; tako pravi recept, po katerem sem delal (tule), in res je zadeva nekje vmes; raje ji rečem pire, ker je krompir pač pretlačen. Če ne bi bil, pa bi bila solata. Najbrž je vseeno. V vsakem primeru je bilo zelo dobro.

Za 2:

5 srednje velikih krompirjev

3 žlice kaper (nasekljanih)

3 zelene olive (razkoščičene in nasekljane)

2 žlici vinskega kisa

3 česni
1 majhna rdeča čebula

4 žlice ex.dev. olivca

1 žlica drobnjaka (sušenega; če imaš svežega, več)

1 žlička origana

sol, poper

kapre

Krompir skuhaš, olupiš in pretlačiš. Vanj vmešaš drobno nasekljane kapre in česen ter ne tako drobno nasekljane olive in čebulo; priliješ kis. Med mešanjem priliješ še olje, po okusu; Grki z olivnim oljem močno pretiravajo; v receptu je pisalo 1/2 skodelice, dal sem približno pol toliko, pa ni bilo premalo. Dodaš še drobnjak in origano - svežih več, sušenih manj - in soliš in popraš po okusu. Na koncu povrh potreseš še nekaj kaper, kot na fotki.

Kot rečeno, zadeva lahko funkcionira kot solata ali priloga. Priloga, bi rekel, predvsem k čemu morskemu. Tako po občutku ...

Gumbo z rakci

Spet po dolgi prekinitvi, ampak tokrat imam izgovor: bila sva brez fotoaparata (v zameno zanj pa sva dobila še enega mačka) in blogat brez fotk se mi zdi čisto nesmiselno (hint: najbrž ni). Razvadil sem se. Skoraj ne kuham več po receptih, ki so brez fotografij ali pa na fotkah hrana ne zgleda apetitlih.

Tale gumbo je bil veliko presenečenje. Ker sem pri njem goljufal - nisem uporabil pravih rakcev (mislim, bili so pravi, iz mesa), ampak take že kuhane, kakor za solato ali za šrimp koktajl. V opravičilo: na pakungi nisem opazil, da so že kuhani. Sicer pa: nekako se še ne morem pripravit do lastnoročnega luščenja in podobnega ... to je to, ko človek začne kuhat tja proti tridesetim in ni tega počel že kot otrok. Saj se privajam. Ampak živali v svoji celotni podobi (tj. celega rakca) se še vedno zelo težko lotim. Da ne govorim o kakem morebitnem čiščenju rib. Uh. No, včeraj sem si na Youtubu pogledal en video, kako luščiti rakce (first thing you do is tear its head off), in bom najbrž poskusil naslednjič.

Presenečenje zato, ker je bil gumbo kljub goljufiji odličen. Si raje sploh ne predstavljam, kako dober bi bil, če bi bil res pravi.

Gumbo je kreolska (ali morda cajunska) enolončnica - običajno z rakci, lahko tudi s piščancem. Običajno se ga baje gosti z okro, lahko pa tudi s prežganjem kot pri receptu, po katerem sem delal. Recept sem majčkeno spremenil - prilagodil kuhanim rakcem in odsotnosti t. i. clam džusa (to je, če prav razumem, voda, ki jo spustijo školjke, ko jih kuhaš). Namesto clam džusa torej piščančja jušna osnova plus par kapljic tajske ribje omake, ki najbrž ni spremenila ničesar, ker si je nisem upal dati več. Aja, spet klobase. Uporabil sem eno suho (pozabil, katero) in je bilo super.

Za 2:

3 žlice rastlinskega olja

3 žlice moke

1 majhno rebro zelene (na drobno)

1/2 manjše čebule (na drobno)

1/4 zelene paprike (na drobno)

1/2 žličke soli

1/2 žličke popra

1/2 žličke timijana

1/2 žličke origana

1/2 žličke kajenskega popra

1 lovorov list

300 mL piščančje jušne osnove

80 mL vode

80 mL suhega belega vina

80 mL paradajza iz tetrapaka

5 krhljev česna (nasekljanih)

1 klobasa (narezana)

200 g rakcev

mlada čebula (zelenje)

Za začetek vzameš manjšo posodo in v njej nad šibkim do srednjim ognjem segreješ olje. Vanj postopoma in med nenehnim mešanjem streseš moko. Najbolje je, če mešaš z metlico. Potem mešaš mešaš mešaš, ker se ti sicer moka lahko prižge. Če se ti zdi zmes preredka, dodajaš še moke. Zmes je preredka, kadar je bolj tekoča kot ne, kadar nima nobene substance. Biti mora malce lepljiva, gostljata. Mešaš mešaš mešaš, dokler ni vse skupaj rjave barve, bolj ali manj temne, potem odstaviš. V prežganje takoj vmešaš nasekljane zeleno, čebulo in papriko ter sol, poper, timijan, origano, kajenski poper in lovorov list. Mešaš, dokler vsebina posode ne neha cvrčati - to lahko kar traja.

Potem: zavreš mešanico piščančje jušne osnove, vode, vina in tekočega paradajza. Potem vanjo počasi, žlico po žlico, vmešaš prežganje, nato pa še česen in klobaso. Spet zavreš in kuhaš cirka deset minut. Potem vmešaš še rakce in, če so surovi, kuhaš cirka 4 minute, če si tak papak kot jaz, pa jih samo pogreješ. 

Z gumbom preliješ riž in vse skupaj potreseš z mlado čebulo.

Aja, še en PS: rakci so bili, tudi sami po sebi, proti pričakovanjem prekleto dobri. Do zdaj nad njimi nisva bila najbolj navdušena, res pa je, da sva vedno kupovala tiste najmanjše kozice; tile pa so bili, se mi zdi, čisto malce večji. Morda zato boljši, kaj pa vem. Bom ob priliki poskusil še kakšne tretje.